(Brez)madežnost sodstva

Kako zelo krhek je koncept pravne države, še posebej pa njegovo izvajanje, lahko opazimo od časa do časa. 9. november, ki obeležuje padec Berlinskega zidu in s tem nekako povezane procese demokratizacije vzhodnoevropskih držav – tudi Slovenije, pomeni konec režima, na katerega sodna veja oblasti ne more biti ravno ponosna. Če odmislimo dogodke takoj po koncu druge svetovne vojne, ko so takšne sodbe v imenu ljudstva, podkrepljene z zakonodajo in sodnimi procesi, soustvarjale dejanja, ki bi jih v vseh ostalih civiliziranih okoljih imenovali za navaden zločin, se je sodstvo in njegove sodbe v imenu ljudstva uporabljalo in zlorabljalo za neke “druge potrebe” tudi kasneje. Skratka, zločini vseh vrst, od pobojev, nacionalizacije premoženja, prisilnega dela, zapiranja ljudi so imeli zakonsko in s tem sodno podlago.

9. november tako pomeni opomin pred izvajanjem sodne oblasti na način, kot je že davnega leta 1798 John Adams posvaril svoje rojake:

“We have no government armed with power capable of contending with human passions unbridled by morality and religion . . . Our Constitution was made only for a moral and religious people. It is wholly inadequate to the government of any other.”

Potem izpade tudi vprašanje, ali nam sodijo zakoni ali sodniki, precej retorično. Torej, ali so sodne odločbe, ki konec koncev odločijo o razpletu posameznih dejanj in so zavezujoče, produkt objektivnih dejstev ali pa se pravo uporablja le kot instrumentarij utemeljitve subjektivnih pogledov oziroma interesov? V filmu Gladiator je anticipacija besed “Osvoji občinstvo in osvojil si boš svobodo,” generalu Maximusu prinesla (sicer pirovo) svobodo. V kolikor pri pravosodju velja slednje, da sodniki zakonodajo zgolj uporabljajo kot podlago za oblikovanje lastnega, torej subjektivnega, mnenja pri posameznem primeru, bi analogija zgornjih Proksimovih besed generalu Maximusu izzvenela kot “osvoji si sodstvo in osvojil si boš svobodo” in postal boš Kralj na Betajnovi, če nadaljujem z uporabo figur.

V kolikšni meri je takšna korupcija v sodstvu prisotna pri nas, je težko reči, ker se tega pač ne meri. O njenem obsegu pa se vendarle lahko pridobi nek občutek preko posrednih indikatorjev, ki s samim pojavom sicer niso neposredno povezani, ampak so njene posledice. Eden takšnih kazalcev bi lahko bil vrednost premoženja tistih, ki so vpeti v sodno odločanje. Sama vrednost ni neposredno povezana z vsebino sodnih odločb, zaradi tega bi to bil eden možnih kazalcev merjenja. V povezavi s posameznimi sodbami pa bi tak kazalec pridobil na pomenu. Recimo, “sumljive” sodbe in nesorazmerno veliko premoženje.

Seveda bi preverjanje premoženja sodnikov oziroma uporaba kakšnega drugega faktorja pomenila določen pritisk nanje. A vendar, izguba zaupanja v delo kateregakoli poklica pač vodi do uporabe bolj rigoroznih nadzornih instrumentov. Nadzor nad delom zaposlenih v podjetju je, recimo, posledica njihovega nevestnega dela na delovnem mestu. Sicer ga ne bi bilo, saj povzroča stroške. In zakaj bi živeli v prepričanju, da pa so sodniki in ostali ljudje, povezani s sodstvom, brezmadežni? To bi bilo zelo naivno, konec koncev pa tudi praksa kaže, da niso. Vrednost in število izplačanih odškodnin kot posledica slabega delovanja organov pregona je tudi eden izmed takšnih dejavnikov. Hja, sodstvo je drag(ocen) šport.

Advertisements
This entry was posted in Pravo, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s