V primežu dolga

Čeprav bi se lahko na podlagi poročanja medijev z lahkoto dobilo občutek, da so gospodarske krize in finančna zadolženost (tudi ta zadnja) povezane zgolj z zahodnimi, kapitalističnimi državami, neoliberalističnimi, je dejanska slika drugačna. Prvič, dolžniške krize niso fenomen, ki bi bil z nami šele nekaj zadnjih let. Tako bi naj Španija med leti 1500 in 1900 bankrotirala kar trinajstkrat. S tega vidika niso trenutne španske razmere nezavidljivega finančnega položaja nobena novost. Drugič, dolžniške krize niso niti slučajno omejene na kapitalistična gospodarstva. Celo še več, manj razvita okolja so bolj dovzetna zanje.

Morda pomembno za Slovenijo, od leta 1970 se je polovico vseh državnih bankrotov oziroma prestrukturiranj državnega dolga zgodilo v državah, ki so imele raven dolga v bruto dohodku nižji od 60 odstotkov. Tako da zna izpasti sklicevanje na siceršnjo nižjo raven dolga Slovenije v primerjavi z ostalimi državami za manj relevantno, bolj pomembno pa spoznanje, da mednarodni finančni trgi posameznim državam ne priznavajo enake “pravice” do dolga. Sedaj, ali je to upravičeno ali ne, je drugo vprašanje, ki je v času potrebe po finančnih sredstvih niti ni pomembno.

Poglejmo nekaj številk. Finančna kriza v Latinski Ameriki iz osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila posledica nakopičenja prevelikega dolga, ki je postal previsok za poplačilo. Industrializacija gospodarstev se je v veliki meri financirala z zunanjim zadolževanjem, v sedemdesetih pa je bilo finančne likvidnosti toliko, da je z veseljem servisirala njihove potrebe. Dolg v tuji valuti je posledično naraščal. Obrestne mere so naraščale in s tem dražile novo zadolževanje, prišlo je še do poslabšanja na valutnem trgu (finančni trgi praviloma odreagirajo najprej) in države so se naenkrat znašle pred nezmožnostjo poplačila dolga. Kaj pomeni sprememba deviznih tečajev, se je pred kratkim videlo tudi pri nas, ko je naraščanje vrednosti švicarskega franka iz dneva v dan povečevalo evrsko vrednost kreditnega obroka. Pasti kratkoročnega dolga, kot posledica dolgoročne negotovosti in nezaupanja investitorjev, so lahko spoznala slovenska podjetja, ki so prevzeme financirala s kratkoročnimi krediti in njihovim letnim podaljševanjem. Skratka, posledice finančne krize so bile boleče in tega se danes bojijo v Grčiji, Španiji, pri nas se zdi, da se na ta račun bolj kot ne zbija šale in se ne zavedamo, kaj lahko pomeni bankrot države.

Sicer pa, povzeto po Wikipediji, da ne bi mislili, da so stanja finančnih kriz omejena na razviti svet. K temu bi lahko brez slabe volje dodali še primere inflacijskega financiranja dolga, kar je možno v primeru zadolževanja v domači valuti. Jugoslovanska zgodba o “uspehu” je do 1990 temeljila na inflacijskem financiranju projektov (seveda poleg zunanjega zadolževanja), kjer so poslovne banke delovale kot neposredna vez med centralno banko, ki je tiskala denar, in podjetji, ki so denar potrebovala za svoje poslovanje.

Hja, zgodovina kaže, da ga resnično ni zastonj kosila.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Svet and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s