Nelogičnosti ob prihajajočem protestu

Vsakič, ko se na skupnem protestu zberejo tako različne in nasprotne si skupine, kot so sindikati, študentje in upokojenci, človek zelo težko najde skupno točko njihovega protesta. Še posebej takrat, ko je glavni promotor protesta vodja sindikata, ki zastopa množico posameznikov iz javnega sektorja. Poglejmo, zakaj.

Večja moč sindikatov po definiciji pomeni zaščito obstoječih zaposlenih, t. i. insiderjev, kar je sila slaba informacija za študente, ki so v tej igri outsiderji. Tudi brezposelni so outsiderji. Torej, večja zaščita delavcev pomeni manj prožen trg dela, medtem ko manj prožen trg dela pomeni težji vstop nanj, vse skupaj pa se konča v višji brezposelnosti diplomantov, kot bi bilo potrebno.

Kot smo lahko videli, so študentske zahteve po nižji brezposelnosti diplomantov povsem v neskladju z močno zaščitenim trgom dela. Na drugi strani pa so študentske zahteve po več štipendijah in mnogimi drugimi študentskimi ugodnostmi nujno povezane z višjim državnim trošenjem, to pa z višjimi davki. V tej točki gre za konflikt v drugi smeri, saj ugoditi zahtevi študentov pomeni znižati standard zaposlenih. Zaposleni so tisti, ki v največji meri plačujejo davke in vsakršno povišanje davkov v največji meri udari prav njih.

Na koncu so tukaj še upokojenci. Skupina, ki je ves čas trajanja zaposlitve vplačevala v pokojninsko blagajno, da bi si na starost lahko zagotovila udobno življenje. A njihova udobnost se zdi kot posmeh. V stanju, v kakršnem smo, je varnost pokojnin povezana s stanjem proračuna države. Do tega nas je spravil pay-as-you-go sistem, ki mu sicer tako radi rečemo sistem medgeneracijske solidarnosti!?! Pokojnine so, torej, odvisne od trošenja države in od gospodarske aktivnosti v državi. Tukaj pa nastopi konflikt s študenti, saj več ugodnosti za njih najeda sposobnost države, da pokriva luknjo v pokojninski blagajni, kot tudi z zahtevami sindikatov, glede na to, da togi trg dela zavira gospodarsko učinkovitost. Povsem analogno lahko rečemo, da več državnega denarja za upokojence znižuje sposobnost države, da financira študentske ugodnosti.

Za povrh. Če je glavni promotor protesta sindikalist iz javnega sektorja, pomeni to pritisk na davke za vse tiste, ki delujejo v zasebnem sektorju in so predmet hude mednarodne konkurence. Ne pozabimo, da se javni sektor financira iz davkov. Še huje pa je, v kolikor prihaja iz sindikata šolnikov, kjer so delovni standardi zelo nizki, plače pa nadpovprečno visoke! Delovni teden šolnika nikakor ne traja 40 ur, ampak zgolj dobro polovico tega; pa še to je izraženo v 45-minutnih urah.

Kot določa Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole, je tedenska učna obveznost, izražena v urah po 45 minut:
– 22 ur za učitelje,
– 21 ur za učitelje slovenščine,
– 22 ur za učitelje, ki izvajajo druge oblike individualne in skupinske pomoči in dodatno strokovno pomoč učencem s posebnimi potrebami, ki je namenjena premagovanju primanjkljajev, ovir oziroma motenj,
– 25 ur za učitelje v bolnišničnih oddelkih,
– 30 ur sodelovanja pri pouku za laboranta.

Če se obregnem ob izjavo enega od glavnih sindikalistov v tej zgodbi, Branimirja Štruklja, da je ključno vprašanje socialne države, je z njo sicer odprl pomembno področje vloge države v družbi, ampak ne na način, kot nadaljuje. Zagotovo je potrebna redefinicija »socialne države«, saj je ta, ki jo imamo, v hudih finančnih škripcih, ob tem pa ljudem niti ne zagotavlja nekega visokega standarda niti gospodarstvu kakšne potrebne prožnosti. Skratka, zdi se, da imamo bankrotirano socialno državo, s katero ni zadovoljen nihče! Ob tem je dejstvo, da je treba stroškovnik države nujno znižati! Enostavno, bili smo slabi gospodarji in račun je treba poravnati, sistem delovanja pa spremeniti! Nisem pa ravno prepričan, da lahko napovedani protesti prispevajo kaj produktivnega.

V podobni zasedbi se je protestiralo že leta 2006. Kot takrat, tako se bodo tudi tokrat glavni protagonisti in antagonisti nahajali ob bok drug z drugim in, kako ironično, protestirali v skupnem tonu. V kolikor se bodo protestom pridružili še brezposelni, morda celo kdo od gospodarstvenikov ali ministrov, potem bo zmeda popolna. Vsekakor pa v tej evforiji ne spreglejmo tistih, ki ne protestirajo!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Trg dela and tagged , , . Bookmark the permalink.

One Response to Nelogičnosti ob prihajajočem protestu

  1. Don Marko M pravi:

    itak, da vlada prenaša breme krize na JS….zasebni sektor so že vse prejšnje vlade potopile…..zdaj pa je treba še tisto, kar je ostalo……
    sploh pa je to hujskanje zasebenga proti Javnemu sektorju povsem nepotrebno……zadeve so se namreč spremenile in tega nekateri “strokovnjaki” še nočejo priznati niti sebi….demonstracije prehajajo v domeno splošnega ljudstva in tukaj sindikati nimajo več kaj…..njih čas je namreč, kakor tudi vlade, minil in ljudstvo se počasi ampak zanesljivo zlaga na kup…..

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s