Prodaje tujcem kot tretja faza privatizacije

Ob včerajšnji novici, da belgijska skupina Beaulieu International Group kupuje žalski Juteks, sem se spomnil predavanj nekega profesorja izpred let, da drugi fazi privatizacije neizbežno sledi še tretja, v kateri bodo ad hoc lastniki, imenovani tudi tranzicijski lastniki, ta privatizirana podjetja prodali pravim kupcem, ki bodo zagotavljali rast in razvoj podjetij.

Ne preseneča čas prodaje. Čas krize je za to najboljši čas, saj podjetja potrebujejo svež kapital, v krizi pa se pokažejo težave, ki jih podjetjem povzročajo »napačni« lastniki, ki v ostri mednarodni konkurenci podjetij enostavno niso sposobni voditi učinkovito. Dejstvo, da je velik del akumulacije podjetij namenjen lastnemu nakupu, celotno sliko le še (zelo) poslabša.

V tem kontekstu je bil ruski način privatizacije, kjer so podjetja praktično prepisali na nove lastnike, iz podjetniškega vidika bistveno boljši, saj podjetij ni dodatno izčrpaval. Je pa res, da so z vmesno fazo privatizacije slovenski državni in paradržavni skladi ter mnogi mali delničarji prejeli kar lepe rente.

Četudi so se menedžerski prevzemi odvijali po »šolskem« prepričanju, da se bodo podjetja z njimi zaščitila  pred tujo konkurenco, ob tem pa si olajšala pot v tujino, se v mnogih primerih ni pokazalo nič od tega. Če zgolj pogledamo nekatere najbolj razvpite zgodbe, kot so Pivovarna Laško, Fructal, Istrabenz, MIP – Mesna industrija Primorske, Merkur, SCT in še bi lahko naštevali. Velika večina med njimi je še vedno ostala trdno lokalno zasidranih. Mnogi prevzemi so se končali bodisi s prisilnimi poravnavami ali stečaji nekoč uveljavljenih podjetij ter več-milijonskimi odpisi pri bankah. Seveda to ne velja za vse!

Smo se iz slabe prakse kaj naučili? Do neke mere je odgovor pozitiven. Toplo pozdravljam opazko, da se v tej tretji fazi privatizacije ne pogovarjamo več o nacionalnem interesu na način, da morajo biti podjetja na slovenski zemlji v lasti Slovencev. No, pri bankah se tega prepričanja, žal, še nismo otresli. Kot po pravilu velja, da so tuja podjetja mnogo bolj vpeta v mednarodno okolje, posledično pa zaposlenim izplačujejo mnogo višje plače od primerljivih domačih podjetij. Tuji trgi in svež kapital pa sta tisti dve stvari, ki jih slovenska podjetja najbolj potrebujejo. Ko pogledamo nazaj, vidimo, da je bila takšna šovinistična miselnost zelo nazadnjaška in ekonomsko sila potratna. No, za nekatere »vmesne lastnike« zelo dobičkonosna!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s