Zakaj so plače nekaterih poklicev tako visoke?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so plače v posameznih poklicih toliko višje kot v njim sorodnih in kaj je tako specifičnega na tem? Recimo, zakaj imajo notarji toliko višje plače od odvetnikov, ti pa spet mnogo višje od kakšnih drugih pravnikov v podjetjih.

Pri iskanju odgovorov ne moremo mimo licenciranja!

Licenciranje poklicev ima zelo dolgo zgodovino in je staro praktično toliko kot človeštvo. V Evropi je še posebej znano iz obdobja srednjeveških obrtnikov. Z zelo strogimi zahtevami so obrtniki takrat močno omejevali vstop novih obrtnikov v obrtniško dejavnost. Na negativno plat licenciranja je v Bogastvu narodov opozoril že Adam Smith, ki je licenciranje povezal s sposobnostjo obrtnikov, da vplivajo tako na podaljševanje trajanja vajeništva, kot tudi da omejijo število vajencev na obrtnika. Smith ugotovi, da podaljšanje trajanja vajeništva ne prinaša višje kakovosti opravljanja storitev, kot so že takrat govorili zagovorniki licenciranja, ampak obrtnikom zgolj prinašajo višje dohodke.

Seveda, prost vstop v določeno panogo pomeni večji nabor ponudnikov nekih storitev, to pa nižje cene (praviloma pa tudi višjo kakovost). Predvsem nižje cene in neprestani pritisk na kakovost pa nikakor nista tisto, kar bi si mnogi ponudniki storitev želeli. Torej, odgovor: omejiti je treba konkurenco!

Ironično, uvajanje licenc se praviloma upravičuje kot sredstvo za varovanje interesa ljudi, medtem ko se pokaže, da so cene licenciranih storitev bistveno višje od cen primerljivih storitev, bistveno višji pa so tudi prejemki lastnikov licenc. Licenciranje ima izrazito pozitivne učinke za ponudnike storitev in izrazito negativne za potrošnike storitev.

Tudi danes gredo tradicionalni argumenti zagovornikov licenc v smeri zagotavljanja kakovosti posameznih poklicev. In tudi danes ti klici ne prihajajo od tistih, ki storitve licenciranih poklicev koristijo, ampak kar od samih ponudnikov storitev. In tudi danes se izkaže, da licenciranje imetnikom licenc zagotavlja in ohranja visok standard. In to preko dvojega. Na eni strani gre za omejevanje števila ponudnikov storitev, pri čemer je za nove ponudnike storitev vstop v licencirano panogo otežen tako glede časa, denarja, ali pa kar obojega. Na drugi strani se storitve licenciranih poklicev pogosto razglasijo kar kot obvezne. Tega vidika v preteklosti praviloma niso poznali. Tako se ne skrbi samo za omejeno število ponudnikov storitev, ampak tudi za konstantno povpraševanje po licenciranih storitvah. Licenciranje je predpogoj za pobiranje rente, a je kot tak ne zagotavlja. V kolikor nihče ne povprašuje po monopolni dobrini, potem nikakršna cena, četudi je še tako nizka, ne prinaša rente. Takšna licenca nima ekonomske vrednosti. Za prejemanje rente je potrebno povpraševanje, potrebni so kupci. Do ekonomske rente je tako mogoče priti bodisi tako, da se licence uvedejo v sektorjih, ki so za življenje ljudi nujno potrebni, ali pa se licenciran sektor naredi obligatoren.

Ker imamo na eni strani zagotovljeno povpraševanje in na drugi omejeno število ponudnikov, je jasno, da se vse skupaj konča v visokih cenah. Tako so na primer urne postavke notarjev bistveno višje od urnih postavk odvetnikov, te pa mnogo višje od prejemkov ostalih pravnikov, četudi gre za zelo sorodno strukturo posameznikov. Tudi prejemki revizorjev so višji od prejemkov bančnih uslužbencev. Notarji, odvetniki in revizorji so poklici, ki imajo zagotovljeno tako povpraševanje, kot tudi omejeno število ponudnikov.

Licenciranje poklicev imetnikom licenc ne prinaša samo višjega statusa, ki gre na račun potrošnikov licenciranih storitev, ampak preko vstopnih stroškov tudi uničuje konkurenco med ponudniki storitev, kar zelo negativno vpliva na razvoj samega licenciranega sektorja. Vstop v licenciran sektor je pogosto nemogoč!

V današnjem svetu se licence ne tičejo samo delovanja gospodarstva in opravljanja dejavnosti, ampak so prav tako pogoste tudi pri različnih oblikah preživljanja prostega časa ljudi. Na primer, v kolikor se nekdo želi potapljati, mora opraviti tečaj in dobiti licenco za različne oblike potopov, za potope do različnih globin ter seveda za potope v različnih državah. Če bi o njihovi smiselnosti vprašali kakšnega od ponudnikov teh tečajev, bi verjetno dejal, da so licence potrebne zaradi zagotavljanja varnosti ljudi in da s tem dejansko rešujejo življenja ljudi. Pa četudi je očitno, da jim licence pomenijo odličen zaslužek, medtem ko za ljudi, potrošnike storitev, pomenijo navaden davek.

Negativna plat licenciranja pa izhaja tudi iz dejstva, da se licence praviloma tičejo izobražene delovne sile, za razliko od sindikatov, ki so praviloma bolj skoncentrirani med populacijo tako imenovanih modrih ovratnikov. Z licencami se posega na trg izobražencev, kjer je proizvodnja produktivnega znanja in novih idej najvišja.

Licence imajo mnogo večje negativne učinke, kot pa recimo davki. Jakost davčnega omejevanja je odvisna od višine davčne stopnje. V kolikor davki niso prohibicijski, potem je s toliko višjo učinkovitostjo do neke mere vseeno mogoče nadomestiti negativni učinek davka. Pri licencah, dovoljenjih, kvotah, prepovedih in drugih podobnih omejitvah tega ni. V tem primeru je pravilo preprosto, tisti, ki nima licence ali dovoljenja, ne more poslovati. Bistvena razlika med davki in licencami je tudi ta, da davek pomeni prihodek državnega proračuna, licenca pa prihodek za imetnika licence.

Licence in njim podobni instrumenti omejevanja trga so kot sredstvo močnih interesnih skupin, da si preko omejevanja in prilagajanja trga zagotovijo trajno ekonomsko rento. Licencirani poklici ustvarjajo razlike v plačah med seboj sorodnih poklicev, ki pa ne izhajajo iz višje učinkovitosti posameznikov, ampak so v prvi vrsti posledica političnega delovanja. Pogosto delujejo pod pretvezo skrbi za javno dobro, bodisi preko navidez neodvisnih organizacij bodisi kako drugače. Mnoge takšne interesne skupine se tako raje razglašajo za skrbnike javnega interesa in ne za tisto, kar dejansko so, kot egoistične iskalce rent, ki svoj standard dosegajo s političnimi prijemi na račun tistih, ki so bodisi zakonsko prisiljeni, da koristijo licencirane storitve, bodisi nimajo nobene druge alternative.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Trg dela and tagged , , , . Bookmark the permalink.

4 Responses to Zakaj so plače nekaterih poklicev tako visoke?

  1. Don Marko M pravi:

    meni se zdi licenciranje povsem na mestu…..sama licenca namreč izkazuje, da je imetnik licence profesionalec in licenca zahteva od njega, da za ohranitev licence tudi skrbi za profesionalno in kakovostno izvajanje svojih storitev…..za razliko od nekih razkazovanj diplom, ki so plod zgolj teoretičnega (ne)znanja, pridobitev licence temelji na skupku teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj….brez slednjih je licenco praktično nemogoče pridobiti…..
    obenem je licenciranje tudi neka varovalka pred določenimi šalabajzerji v panogah, ki v bistvu s svojo nekakovostjo in nestrokovnostjo ustvarjajo zgolj sivo ekonomijo, pa še odgovornosti se izogibajo v primeru nepravilnosti…..
    kot potrošnik bi se zagotovo vedno raje odločil za storitev imetnika licence, saj mi z le to imetnik zagotavlja tudi polno odgovornost za svojo storitev, torej mi omogoča zaščito mojega plačila v primeru morebitne napake iz naziva izvedbe storitve….
    noben imetnik licence namreč ni tako neumen, da bi jo kar tako šalabajzersko zapravil, potem, ko je moral zanjo dokazovati svoje sposobnosti, potrebne za pridobitev licence, obenem pa je zanjo še dobro plačal…..izguba licence pa v pravno urejenih državah pomeni tudi dokončno slovo od opravljanja te dejavnosti, zato imetniki le te še toliko bolj preudarno ravnajo z njo…..

  2. Mrkojama pravi:

    Samo jalovo, kurčevo nakladanje čist po slovensko…ma jebeš mu mater, da je tako!

  3. devote pravi:

    popolnoma se strinjam z napisanim…
    kdor je dober si ne rabi administrativno omejevati konkurence, kar licence nedvomno počnejo. vzpostavi naj se free market, kjer naj potrošnik sam odloča, kdo je dober in ne in neke licence. lahko pa tudi potrošnik v nekem okolju zahteva licence, a naj potem ne jamra, če plačuje dvakrat višjo ceno za neko storitev. vse mora temeljiti na prostovoljni ponudbi in izbiri .

  4. brgame pravi:

    v Ameriki to deluje in ljudje se imajo fajn, vsaj mi naj tako mislimo

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s