Dimnikarske koncesije

Ljudsko izročilo veleva, da zavrti kak gumb na obleki, če na ulici srečaš dimnikarja, in zate bo to srečen dan. Svoj čas je opravljanje dimnikarskega poklica veljalo za tvegano delo, smrtni primeri med opravljanjem dimnikarskega dela niso bili nič neobičajnega. A to so bili drugi časi, tehnični napredek v vsem tem obdobju pa je pripeljal do tega, da današnje dimnikarje z njihovimi stanovskimi kolegi izpred let družijo kvečjemu oblačila. In pa poslanstvo dela.

Čeprav utegne biti v dnevih, ko dimnikarji pridno trkajo na naša vrata, marsikateri mrki pogled usmerjen proti njim, so sami, razen koliko imajo vpliva na sprejem zakonodaje, bo to povsem neupravičeno. Pri nas je področje dimnikarskih storitev zakonsko določeno, in to zelo natančno v uredbi, trenutno veljavne cene so določene v ceniku dimnikarskih storitev. Tako je, recimo, vrednost dimnikarske ure ovrednotena na 25.2 evra brez DDV.

Če bi še lahko razpravljali, v kolikšni meri prispeva letna obveza po dimnikarskih storitvah k večji požarni varnosti, pa je eno gotovo: zakonsko ustvarjanje lokalnih monopolov je povsem nesmiselno in v nasprotju s siceršnjim odnosom oblasti do monopolnega vprašanja. Uredba je namreč jasna, za območje vsake občine se podeli izključno ena licenca, ki velja za dobo petnajstih let. Primer javno-zasebnega partnerstva, ki izbranim koncesionarjem podeljuje monopolno rento. Uredba določa, da se koncesija podeli na podlagi javnega razpisa. A če se ne more konkurirati s ceno, niti z ostalimi stvarmi, ki so zelo natančno določeni z zakonodajo, se zastavlja vprašanje, kaj pa je tista stvar, ki vpliva na razporeditev prijavljenih kandidatov in kaj naredi izbranega kandidata zmagovalnega. Leta njegovega dela?

V kolikor se že postavlja obvezni dimnikarski pregled, bi bilo smiselno ponudnike postaviti v konkurenčen boj, kjer bi sami postavili pogoje, pod katerimi bi bili pripravljeni opraviti svoje delo. V končni instanci bi bila še zmeraj “država”, kot sopodpisnik pogodbe, tisti agent, ki bi se odločal o sprejemljivosti prejetih ponudb. Stanje mnogih potencialnih ponudnikov in enega partnerja, na drugi strani, bi pogajalsko moč glede pogojev sodelovanja močno oddaljila od samih dimnikarjev, pa bi bile cene storitev lahko nižje. Ponudniki plina so zadnji primer moči konkurence brez apriornega favoriziranja posameznih ponudnikov.

Še bolje pa bi bilo, če bi se te odločitve v celoti prepustile neposredno koristnikom samim, ki bi se tako sami odločili, koga pooblastiti za opravljanje dimnikarskih storitev. Ker se vstopni stroški za nove ponudnike ne zdijo ravno visoki, pomanjkanja konkurence verjetno ne bi trpeli.

Daleč od tega, da bi sistem, kot je v veljavi, služil namenu zagotavljanja (požarne) varnosti pod ustreznimi pogoji, pa odpira precej prostora za korupcijo. Ko je od mnenja članov komisije odvisno, ali bo posamezni poslovni subjekt posloval ali ne, to pomeni, da je cena za nepridobitev koncesije visoka, motiv za pridobitev pa toliko večja.

Glede na število nelogičnosti v delovanju države, izzveni izjava, da je delovanje države za ljudi oziroma za dobro ljudi, kar malce cinično. No, v primeru dimnikarjev, ki za veljavni sistem, roko na srce, niso kaj dosti krivi, razen posredno, preko vplivanja na zakonodajo, gre vsaj za “birokrate”, ki znajo vljudno pozdraviti in odzdraviti. Ja, včasih tudi to šteje.

Advertisements
This entry was posted in Razno, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s