Reforme, reforme, a kaj, ko je ura že 13.30!

Pred dnevi se je Peter Kraljič, nekdanji direktor in partner mednarodnega svetovalnega podjetja McKinsey, slikovito izrazil, da ura ni pet do 12.00 niti ni 12.00, ampak 13.30, s čimer je na nek način repliciral sindikatom in opoziciji, ki pravijo, da reform ni mogoče sprejemati »na juriš« in da so pred reformnim paketom potrebna dodatna usklajevanja, in premierju Janši, ki pravi, da časa za dodatna usklajevanja ni več in da je ura že 12.00.

Če želimo ugotoviti, kako iz krize, je treba vedeti, zakaj smo se vanjo tako zelo zarili. Grčija, Islandija, Irska, Španija, Portugalska, Italija. Kaj od posameznih držav imamo skupnega in kje smo tako različni?

Recimo, struktura Grčije je rakava struktura praktično po vsem sistemu, povrh vsega pa njena trgovina sploh ni orientirana v EU. Res je, tudi slovenska ekonomsko-politična struktura je izredno rakava, ampak za razliko od Grkov so slovenska podjetja mnogo bolj navezana na države EU, še posebej Nemčijo. Islandija je miniaturna in v svoji osnovi ekonomsko močna država, katere »napaka« je bila predimenzioniran bančni sistem. Rešitev tega vprašanja je pomenilo konec težav. Isto bi lahko rekli za Irsko, z razliko, da država ni miniaturna in da je na svoja tla uspela privabiti mnoge ameriške in tuje multinacionalke, ki pomenijo gonilo njenega gospodarskega procesa.

Ko se primerjamo z Irsko in Islandijo, se vprašajmo, kaj od pomembnih tujih podjetij pa imamo pri nas? Nič! Oziroma, v kolikšni meri smo podobni kateri izmed njiju? Ko si tudi tukaj odgovorimo z negativnim odgovorom, lahko kaj kmalu zaključimo, da nam ukrepi, ki so privedli do rešitev njunih kriz ne morejo kaj dosti koristiti. Irska in islandska kriza sta bili prvenstveno bančni in nepremičninski krizi, slovenska je še mnogo več od tega. Slabi krediti so v veliki meri posledica prevzemov podjetij, kar pomeni, da odpisi pomenijo stečaje mnogih podjetij. Torej, namesto da bi se podjetja širila in rasla, so si nastavljala zanko okrog vratu, ki se je v kriznem času preprosto zategnila.

Seveda nikoli ne bomo vedeli, v kolikšni meri nas je sem pahnil negativni odnos do tujih investicij in tujih investitorjev.

Kako iz krize? Težko! In to predvsem zaradi tega, ker je neučinkovit in ranjen gospodarski proces tisti, ki ne zaposluje in, posledično, tudi ne prispeva v proračunsko blagajno. Seveda je vprašanje, koliko k temu prispevajo nefunkcionalne banke in koliko pomanjkanje produktivnih idej, ob dejstvu, da so menedžerski prevzemi marsikatero podjetje pahnili v propad. Ko k temu dodamo še sistemsko zgrešeno ekonomsko-politično organiziranost družbe in neodločnost in neodgovornost političnih liderjev, pa smo tu, kjer smo. Zadnja strankarsko-sindikalna preigravanja temu zgolj pritrjujejo!

Seveda lahko sprejemamo reforme, ki bodo znižale stroškovnik države, a če podjetja ne bodo prispevala svojega deleža, rešitve ne bo! V kolikor bodo, če uporabim Kraljičeve besede, v podjetjih zgolj »zadovoljni povprečneži«, tudi vladni ukrepi in reforme ne bodo prinesli rezultatov in bodo ostali zapisani kot nepomembni. Seveda pa je tudi pri ukrepih potrebna previdnost. Pokojnine, recimo, niso socialna kategorija, ki bi jo kar nižali, kot se nekomu zazdi, ampak ekonomska kategorija!

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s