Kaj je umazanega v reformnem paketu?

V času, ko je proračun povsem preluknjan, je končno postalo jasno, da so potrebne strukturne reforme, da so potrebni rezi v proračun in da tak obseg države enostavno ni vzdržen, saj ga ni mogoče financirati.

Delovanje in vodenje države je v svoji biti zelo podobno delovanju podjetja. Na eni strani so prihodki, na drugi odhodki; na eni strani so stvari, ki jih država ponudi svojim državljanom, na drugi so državljani, ki kot koristniki teh storitev, za to »nekaj« plačajo. Kot tehtnica, na eni strani nekaj vzameš, na drugi nekaj daš oziroma prispevaš. Pustimo ob strani dejstvo, da so ljudje v mnogih primerih prisiljeni plačevati nekaj, česar v bistvu sploh ne želijo niti ne potrebujejo, in da to »nekaj« ni zgolj nekaj malega, ampak veliko. In pod črto je računica, ki je že kar nekaj časa globoko v minusu!

Seveda, proračun je treba uravnotežiti, zato ne preseneča, da so na mnogih področjih; pokojninskem, delovno-pravnem, zdravstvenem, izobraževalnem in še kje, napovedane spremembe zakonodaje in reforme.

Osebno zelo toplo pozdravljam vse tiste rešitve, ki bodo ljudem dale večjo možnost izbire in zmanjšale vlogo države. Sam države nikakor ne vidim kot povsod prisotne pestunje, ki si prizadeva skrbeti še za najmanjšo malenkost ljudi. Poleg tega možnost izbire vedno viša kakovost storitve in niža njene stroške, v kolikor pa iz igre izloči državo, pa tudi zniža raven korupcije in okoriščanja na račun političnega procesa. Zatorej so ukrepi, ki si prizadevajo obrniti sistem v prid posameznikove izbire, korak v pravo smer.

Nikakor pa ne pozdravljam tega, da bi bil izplen reform tak, da bi se po njih drastično znižal le obseg storitev za državljane, ne pa tudi njihova davčna obveznost, oziroma, da bi se ta celo še povišala.

Predstavljajte si povprečnega zaposlenega. Ob neto plači 986 evrov znaša skupni strošek za delodajalca kar 1717 evrov. Vidimo torej, da država prejme skoraj tričetrtine tistega, kar prejme zaposleni (731 evrov). Ko k temu dodamo še DDV, trošarine in druge potrošne davke, se ne smemo čuditi, da tak posameznik od države povsem upravičeno pričakuje nekaj v zameno. In vprašanje, kaj dobi v zameno?

A bomo imeli 50 in več odstotkov države v BDP, pri tem pa si sami plačevali za zdravstvo, izobraževanje, se upokojevali pri 65 letu in upali, da bodo pokojnine omogočale nek življenjski standard in podobno? To tako, preprosto, ne gre! Kakšen je smoter države, ki bi bila do ljudi prisotna le na strani finančnega dela, ne pa tudi na strani nudenja proti-storitev? V Švici in drugod, kjer si ljudje za mnoge stvari poskrbijo sami in jih sami tudi plačajo, so davki praviloma nižji.

Skratka, na ukrepe ni mogoče gledati le enostransko, ampak celovito. Ne moremo se pogovarjati zgolj o tem, kako moramo varčevati, ko pa ljudem jemljemo polovico vsega. Ljudem je treba z nižjimi davki dopustiti, da imajo več denarja, s katerim potem prosto razpolagajo, ne pa da se jim z umikom države iz nudenja storitev ponudi le navidezna možnost izbire, medtem ko jim visoka obdavčitev izvajanje le-te dejansko onemogoča. Nikakor ne pozdravljam tega, da je namen reform izključno v nižjih izdatkih države. Seveda pa tega nikakor ne razglašajmo kot ukrepa v smeri svobodnih trgov!

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s