Prigode in zablode slovenske znanosti

V zadnjih dneh smo lahko brali, da manj državnega denarja v znanost odganja slovenske znanstvenike v tujino. »Država z varčevanjem sporoča, da znanost ni prioriteta, čeprav naj bi jo prav znanost potegnila iz krize,« je v intervjuju za MMC razlagal Roman Jerala. Že Joseph Schumpeter, znani avstrijski ekonomist, je razlagal, da samo nova odkritja pomenijo napredek, ta pa gospodarsko rast. V tem oziru znanost ni samo zaželena in potrebna, ampak je za gospodarsko uspešnost držav nujno potrebna.

A na znanost in znanstvenike je treba gledati iz več zornih kotov.

Najprej gre za raziskovalni potencial posameznikov in možnosti, tako finančne kot organizacijske, ki jim jih lahko ponudi slovensko okolje. Pa pri tem ne mislim zgolj na denar države! Nikakor ne. Mnoge so študije, ki govorijo o tem, kako ključen v procesu novih odkritij je denar podjetij.

Ne smemo se slepiti, da lahko katerakoli slovenska raziskovalna organizacija ponudi vsaj približno podobne pogoje, kot jih lahko nekdo dobi na švicarskem ETH-ju, ali pa kakšni angleški ali nemški univerzi, kaj šele v ZDA. Niti finančnih, kaj šele vseh ostalih. Iz tega vidika bodo najboljši slovenski raziskovalci bistveno bolj motivirani iti v tujino in delovati v njim ustreznejšem okolju. In, ponavljam, ustreznejšem v VSEH ozirih, ne samo finančnem! Recimo, mnogi norveški in nemški ter švicarski raziskovalci in profesorji, ki jim doma denarja zagotovo ne manjka, hodijo v ZDA na MIT, Harvard, Chicago, Stanford in druge eminentne univerze, in to preprosto zaradi boljših obetov glede raziskovalnega dela. Skratka, odločitev o tem, kje bo kdo delal, ni vezana samo na denar.

V drugi točki gre za razdelitev tistega, ki pa se v tem okolju namenja raziskovanju. Omejenost resursov bo vedno povzročala selekcijo med programi. Tudi znotraj podjetij, ki so zasebne inštitucije, je omejenost sredstev razlog za prioritetno lestvico financiranja. Tukaj neke razlike ni. In čas krize je tisti, ko je denarja preprosto manj in je skrbnost ravnanja z njim še toliko večja, odrekanje na vseh področjih pač nujno.

Pa vendar, ob besedah Romana Jerale, da mladi raziskovalci z doktorati zaslužijo med 1000 in 1300 evri plače, človek seveda ne more ostati ravnodušen. Glede na to, da znaša povprečna plača slabega tisočaka, se lahko samo strinjamo, da je to izredno malo. Za mlade raziskovalce to nikakor ne deluje motivacijsko.

A ob vseh milijonih, ki gredo v znanost in izobraževanje, se postavlja vprašanje, ali je takšna razdelitev, kjer svetovno uveljavljeni in nagrajeni posamezniki, kot izhaja iz prispevka, dobijo nekoliko več od povprečne plače, tudi nujno potrebna. Če je odgovor negativen, in prepričan sem, da je, potem so rezerve še znotraj samega sistema, ki ni nastavljen na način, da bi se uspešnost posameznika nagradila z višjo plačo.

Ob takšnih zneskih in tako nastavljenem sistemu tudi več denarja ne bo prispevalo h kaj prida višjim plačam mladih doktorandov. In ob tako nestimulativnem okolju bodo mladi vedno iskali poti, kako priti v tujino. Tudi sicer bodo mladi, vsaj tisti najboljši, vedno iskali poti, kako se pomeriti z najboljšimi in kako iz svojega potenciala iztisniti kar se da največ. Tujina, oziroma, najboljši del od tujine, je večna želja najboljših in najobetavnejših posameznikov! Z drugimi besedami povedano, ni ga denarja, ki bi takšne »dragulje« zadržal doma. In, če smo iskreni, bi bila velika škoda, če bi ti ostajali doma. Dejstvo, da bodo najboljši vedno imeli preferenco po tujini, seveda ne pomeni, da je skrb za znanstveno raziskovanje odvečna. Nikakor ne. Samo, ne smemo pa se tako razburjati, ko eni pač odhajajo.

Ko se pogovarjamo o trošenju denarja, seveda ne moremo mimo tistega, kar iz tega potrošenega denarja nastane. Manjša vreča vsekakor ni nekaj, kar bi si želeli. Ampak kot ekonomisti se vprašajmo, kakšna je pa dodana vrednost investiranih sredstev? Katere so konference, na katerih svoja dela predstavljajo slovenski raziskovalci? V katerih revijah objavljajo? Imamo kakšne domače revije, ki so svetovno uveljavljene? Imamo kakšne domače konference, ki pritegnejo svetovno smetano po področjih? Kakšni so patenti, ki nastanejo iz slovenskega raziskovalnega znanja in kakšna je njihova tržna vrednost?

Glede na uvrstitev ljubljanske univerze, ki se nahaja v skupini od 401-500 svetovnih univerz, medtem ko ostale univerze in visokošolski zavodi sploh niso uvrščeni med prvih 500, gre sklepati, da output enostavno ni velik. Kaj velik, izredno skromen je! In zaključek bi bil, da je Slovenija raziskovalno-izobraževalni eksot! Ker gre za agregatno lestvico, ne moremo mimo tega, da uspešnim posameznikom, ki so očitno sila redki, delamo krivico. A tudi v zgodbi o pomanjkanju raziskovalnega denarja so bili kot glavni protagonisti prikazani tisti redki zanesenjaki, ki svetovno slavo dosegajo s tisočakom, medtem ko že njihovi kolegi z bistveno manj dela in uspešnosti zaslužijo več. Torej se vrnemo na neprimerno porazdelitev denarja znotraj univerz in zavodov.

Skratka, če nam je v nogometu povsem razumljivo, da najboljši nogometaši igrajo v najboljših klubih, kjer ob najboljših pogojih dela in najboljših soigralcih dobijo tudi najboljše plače, gre za isto logiko tudi tukaj. Lahko pa se trudimo, da pa tisto, kar ostane, ponudi neko kakovost. Pa ne začnimo razprave najprej pri denarju, ker mislim, da se bistveno večji problemi nahajajo drugje!

Advertisements
This entry was posted in Razno, Slovenija, Znanost in izobraževanje and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s