Fatalna ujetost v dogmatskih prepričanjih!

Kako že gre znana besedna igra o »šestih čudesih« življenja v komunizmu:

Vsi so zaposleni – nihče ne dela.
Nihče ne dela – ampak proizvodni plani so vedno izpolnjeni.
Proizvodni plani so vedno izpolnjeni – ampak v trgovinah ni mogoče ničesar kupiti.
V trgovinah ni mogoče ničesar kupiti – ampak ljudje imajo vse.
Ljudje imajo vse – a ljudje preklinjajo preko režima.
Ljudje preklinjajo preko režima – a na koncu se vsi odločijo za komuniste.

Četudi so se ideje komunizma izkazale kot sila drag eksperiment, ki je za seboj pustil prava razdejanja, je danes še vedno kar nekaj takšnih, ki preprosto verjamejo v kakovost življenja v nekdanji državi. Kar bolj preseneča, je to, da mnogi izmed teh vernikov jugoslovanskega eksperimenta sploh niso izkusili. In mnogi izmed teh so še posebej goreči.

Predvideva se, da bi naj v 1960ih in 1970ih letih kar pol milijona ljudi iz Jugoslavije emigriralo v Zahodne države; državno spodbujena emigracija je pomenila sredstvo za »boj« z naraščajočo brezposelnostjo! Seveda, tudi brezposelnost in stavke niso bile neznanka Jugoslavije, kot mnogi danes radi povedo.

Glede na to, da se še vedno nahajamo v krizi, so oživeli mnogi tisti, ki kličejo po vrnitvi v socializem. Zmotno je mišljenje, da v času komunizma ni bilo kriz. Bile so in to zelo resne in zelo hude. Boni za hrano, pa lihe in sode tablice avtomobilov. Aja, tistih fičkotov in stoenk, ki so se prevažale po državi. Pa pomanjkanje moke, izleti k »debeli Berti«, pa …

Tudi dolžniške krize so bile. Ena najbolj zaprtih držav na svetu, Severna Koreja, je v 1970ih letih izdajala državne obveznice. Takrat v nemških markah in švicarskih frankih in v letu 1984 bankrotirala, ker ni bila sposobna izpolnjevati obljubljenih obveznosti! Še pred dnevi smo lahko brali, da je Rusija državi, ki letno prejme več ton hrane, odpisala za 10 milijard dolarjev dolga. Pa da ne bomo mislili, da je Severna Koreja edina izmed bankrotiranih revnih in socialističnih držav. Nekatere afriške države, ki so bankrotirale v zadnjih letih, so Nigerija (2001 in 2004), Zimbabve (2000 in 2006, ko je postavil rekord v letnih stopnjah inflacije). Maroko je bankrotiral v letih 1994 in 2000. Kamerun v letu 2004, Madagaskar v letu 2002. Seznam je bistveno daljši. V Latinski Ameriki so bankrotirali Argentina, Brazilija, Venezuela leta 2004 in še mnogi drugi. Leta 2002 je v Aziji bankrotirala, recimo, Burma. In nenazadnje, leta 1983 je bankrotirala tudi Jugoslavija. Jakost teh kriz je bila v teh državah še toliko večja, saj so krize že siceršnje mizerno stanje v družbi še povečale. Pa do denarnih kriz sploh še nismo prišli!

Podobne zmote se nanašajo tudi na vlogo države v družbi. Seveda so mnoge izmed prej navedenih bankrotiranih zgodb povezane z močno državo, ki je v komunističnih okoljih prevladujoča po vseh vidikih. Pri nas se še posebej zakoreninjena zdijo prepričanja o pozitivni vlogi državnega lastništva podjetij. Pa četudi se v časopisih pojavlja čedalje več takšnih in drugačnih koruptivnih zgodb, ki so praviloma povezani z državnimi podjetji. Pa vendar, mnogi še vedno verjamejo v koristnost državnega lastništva. Mnogi, ki danes preklinjajo preko potrebnih dokapitalizacij NLB-ja in se pritožujejo nad skrajno neodgovornim poslovanjem banke, so še včeraj nasprotovali njeni prodaji in bodo jutri ponovno zagovorniki državne banke.

Tudi državno financiranje gradnje cest, ki jih sicer ne bi potrebovali, sodi v skupino večnih dogem. Še takrat, ko so se gradbeni velikani že, eden za drugim, sesedali sami vase, smo lahko slišali glasove, da mora država okrepiti financiranje cest in stanovanjsko gradnjo.

Ko je test kardinalovega očetovstva pokazal na negativno, so se pojavile razne teorije zarote in govorice o tem, da s testom nekaj ni vredu. Kje pa, da si priznali, da so bili zaletavi.

Nič ni narobe, če si ljudje ustvarjamo priorna pričakovanja. Četudi si tega ne priznamo, se oblikovanje pričakovanj dogaja spontano. Sila destruktivno pa je, da tako načelno vztrajamo pri svojih apriornih stališčih tudi po tem, ko se nasprotni argumenti pokažejo več kot prepričljivi. Še posebej problematična je takšna dogmatična načelnost politikov, saj je od njihovega dela odvisno mnogo več, kot pa samo njihovo življenje. In namesto, da bi napredovali, še vedno verjamemo v stvari, ki so se ničkolikokrat zanikale že same.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Razno and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s