Grabežljive bonitetne hiše, ki pa to dejansko niso!

V zadnjih dveh dneh sta se pojavila podatka, koliko Slovenijo stane mednarodno sodelovanje. Že včeraj smo lahko prebrali, da članstva v raznih mednarodnih organizacijah Slovenijo stanejo več kot 200 milijonov evrov na leto! Če je verjeti podatku, bi naj bila Slovenija članica kar 430 mednarodnih organizacij. Danes lahko v ekskluzivni novici na RTV Slovenija beremo, da smo v štirih letih trem bonitetnim agencijam, Moody’s, Fitch in Standard&Poor’s, plačali 1.56 milijona evrov, v zadnjih letih dobrih 343 tisočakov na leto, ali nekje 114 tisočakov na leto za posamezno agencijo, oziroma nekaj manj kot 10.000 evrov na agencijo na mesec.

Poglejmo najprej, kaj teh 10.000 evrov na mesec pomeni z vidika trga dela. Za primerjavo. Nekdanji predsednik uprave NLB, Božo Jašovič, je leta 2011 prejel mesečno okoli 12 tisoč evrov bruto, ali 147.416 evrov skupnih prejemkov, vključujoč bonitete, regres in potne stroške. Drugi člani uprave banke še nekoliko več. Evropski komisarji, med njimi je Janez Potočnik, prejemajo okoli 20.000 evrov bruto plače na mesec. K temu je treba prišteti še druge stroške dela in stroške potovanj. Slovenski ministri v povprečju zaslužijo 5340 evrov bruto na mesec, poslanci med 4500 in 5500 evri, sekretarji 4600 evrov bruto. K temu je treba prišteti še prispevke, ki jih plača država kot njihov delodajalec. Lanskega avgusta smo brali, da slovenski direktorji v povprečju zaslužijo po 150.000 evrov bruto na leto.

Če pogledamo plače v New Yorku, kjer se te agencije nahajajo, vidimo, da se letne plače finančnega analitika gibljejo od 100.000 dolarjev navzgor. Ob upoštevanju, da so omenjene agencije ameriške, kjer so plače bistveno višje kot pri nas, bi rekli, da si z zneskom 114 tisočakov na leto kupimo povprečnega analitika. Z vidika tega, kar plačujemo v Bruselj in po drugih mednarodnih agencijah, vidimo, da si kupimo povprečnega uradnika. Glede na naše standarde pa vidimo, da je strošek analitika v vsaki agenciji približno enak enemu povprečnemu birokratu pri nas. Nikakor ne plači kakšnemu domačemu direktorju.

Pa vendar. Vprašanje, ki ga odpirata obe temi, je, kaj in koliko je smiselno plačevati. Z drugimi besedami to pomeni, v katerih organizacijah je smiselno biti član in v katerih ne. Odločitev glede tega bi naj bila povezana s koristmi, ki jih sodelovanje v posameznih organizacijah ali plačilo raznih članarin in storitev prinaša. V kolikor koristi ni, tudi plačilo stroškov ni smiselno. Najmanj, kar je, takšni stroški niso ekonomsko upravičljivi.

V primeru bonitetnih hiš dobimo bonitetno oceno, ki je praviloma predpogoj za kakršnekoli izdaje vrednostnih papirjev in tudi siceršnje poslovanje podjetij s tujino. Iskreno povedano, neke alternative v bistvu sploh nimamo, saj bonitetne ocene preprosto potrebujemo.

A treba se je zavedati, da s tem zneskom plačamo ocenjevanje, ne kupimo si ocene. Kaj šele dobro oceno. Zato kritika, da so ocene slabe, mi pa to še plačujemo, nikakor ne vzdrži in je zelo nesmiselna. To je podobno nesmiselno, kot če bi se študent pritožil, kako to, da je padel na izpitu, če pa ga je pred tem moral plačati!

Bonitetna ocena je kot opcija. Četudi banke v tujini ne bi najemale kreditov in izdajale obveznic za to, da lahko kreditirajo domača podjetja in prebivalstvo, četudi se niti podjetja ne bi zadolževala v tujini in četudi niti država ne bi najemala denarja v tujini, bi teh 343 tisočakov na leto pomenilo opcijo za vse tiste, ki pa bi vendarle želeli poslovati s tujino. V kolikor opcije niso predrage, se jih tudi splača kupiti.

Če pogledamo še nekoliko širše, vidimo, da so ti stroški izdaje bonitetnih ocen v bistvu mizerno nizki. Stroški prve kotacije zelo priljubljenega ponudnika družbenih omrežij, Facebook, ki so znašali zgolj 1.1 odstotka od 16 milijard dolarjev vredne izdaje, so izdajateljem kljub vsemu navrgli 176 milijonov dolarjev, pa četudi so ponudniki znižali svoje siceršnje provizije. V povprečju te znašajo 3.6 odstotka! Tako si lahko izračunamo približen znesek provizije, ki ga, recimo, plača država ob izdaji milijardne obveznice. Skratka, četudi je od določitve bonitete do izdaje še zelo dolga pot, pa boniteta pomeni pomemben del v procesu same izdaje in strošek bi zagotovo nastal.

Advertisements
This entry was posted in Finance, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s