Kako lepo bi bilo verjeti Janševim besedam o prodaji državnega premoženja!

Resnost razmer v državi je zagotovo vplivala na to, da smo po dolgem času končno spet dočakali dan, ko je kak slovenski premier napovedal prodajo državnega premoženja zasebnim investitorjem.

Pod krinko »nacionalnega interesa« se je od osamosvojitve dalje mnogo podjetij ohranjalo v državnem lastništvu, a v vsem tem času se je ta »nacionalni interes« pokazal kot velik sovražnik za mnoga podjetja in mnoge zaposlene. Nikakor ne trdim, da vseh državnih podjetij, vsekakor pa mnogih. Obstajajo podjetja, ki poslujejo uspešno in niso predmet vsakokratnih afer in raznih kriminalističnih preiskav, četudi so pod okriljem države. Pa vendar bi se država že zdavnaj morala pobrati ven iz lastniških struktur podjetij. Enostavno, v vseh teh letih država ni znala biti dober gospodar. Kaj dober, bila je katastrofalen gospodar!

Iz samega odgovora premierja Janeza Janše se vidi, da je njegov motiv prodaje dober; »da pride svež kapital, ki ustvarja delovna mesta, prinaša gospodarsko rast in tudi blaginjo.« Res je, odgovorno lastništvo, ki ve, kako se stvari streže, cilja na rast podjetja, ostalo so posledice tega.

Ne pretiravam preveč, če trdim, da vse to lahko prinese samo denar tujcev! Četudi se utegne komu zdeti, da sem nekorekten do domačih investitorjev, pa me v svojem mnenju utrjuje dejstvo, da si mnoga velika slovenska podjetja enostavno niso uspela izgraditi mednarodne proizvodne mreže, ki bi presegala meje Balkana. Z drugimi besedami, mnoga slovenska podjetja so lokalni in kvečjemu balkanski igralci, ne pa tudi globalni. In to je tisto, kar duši slovensko gospodarstvo in mu preprečuje, da bi postalo uspešno. Še več, ukvarjanje z lastništvom, ko se je denar podjetij namesto za (produktivne) investicije uporabljal za nakupe podjetij samih, je nekoč respektabilna podjetja povsem izropalo in mnoga pahnilo v prepad. Skratka, glede na zgodovinsko izkušnjo me bo težko kdo prepričal o kakovosti domačega menedžiranja.

Ob tem se seveda takoj postavi vprašanje, kako bo domača gospodarsko-politična »elita« sprejela tujce v, recimo, NLB, pa Luki Koper, Pošti Slovenije, pa elektroindustriji, Zavarovalnici Triglav in drugih danes »še« državnih podjetjih, ki so jih mnogi uporabljali za zasledovanje svojih lastnih podjetniških aktivnosti. Odgovorni lastniki utegnejo prekiniti z obstoječimi poslovnimi praksami.

Kar pa navkljub spodbudnosti izjave zbuja skrb, pa je stavek, da bodo prodali tisto, kar se bo dalo dobro prodati. Z izjavo ne bi bilo povsem nič narobe, oziroma bi bilo nekaj hudo narobe, v kolikor se prodaje ne bi izvajale preudarno, a že mnogokrat v preteklosti se je navidezna »preudarnost« pokazala kot izgovor za pasivnost, ki je pri ljudeh sicer ustvarila občutek »za akcijo«, dejansko pa se v ozadju nikoli ni nahajala resna namera o odprodaji državnega premoženja.

Ko bomo razmišljali o preudarni prodaji, imejmo pred očmi dejstvo, da država v podjetjih dela ogromno škodo. Velik del nekonkurenčnosti podjetij in brezposelnosti je »zasluga« slabega upravljanja države z državno lastnino. Ne slabi ukrepi vlade, ampak slabo gospodarjenje z državnimi podjetji neposredno ustvarja brezposelnost!

Četudi bi državi v času krize, ko se iščejo še zadnji evrčki, denar od kupnine vsekakor zelo prav prišel, pa se je treba zavedati, da je čas debelih krav mimo. Ob slabih bonitetnih ocenah države in slabem stanju mnogih podjetij seveda ne gre pričakovati, da bodo dosežene cene podjetij enake tistim, ki bi jih bilo mogoče doseči leta 2007. Konec koncev, če pogledamo NLB, se je njen tržni delež znižal že na nekje 26%, medtem ko je še koncem leta 2007 znašal 33,5%. Če pogledamo našo drugo največjo banko, NKBM, ni niti »štajerska« banka, ampak povsem mariborska banka. To, da je prisotna v Novi Gorici, je posledica pripojitve Komercialne banke Nova Gorica v letu 1995. Tako lokalna banka seveda ne more biti uspešna banka.

Prodaja državnega premoženja je nujno potrebna, in to predvsem zato, da se prekine z ekonomsko uničujočimi poslovnimi praksami in da se podjetja končno postavi na pota mednarodne konkurenčnosti. To sta ključna argumenta za, ob tem pa bo tudi država prejela denarna sredstva, ki jih nujno potrebuje.

Čas krize je tudi Janševa priložnost, saj je v času krize, pomanjkanja denarja in mnogih afer, povezanih z državnimi podjetji, tudi mnogo lažje dobiti podporo ljudstva, ki sicer ni potrebna. Pa vendar. Morebitni izgovori o prenizki ceni so enako ničvredni in enakovredni tistim izpred let, ko smo govorili, da nam gre predobro, da bi se morali komurkoli prodajati! To je popravni izpit!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s