Podjetja, zbudite se!

»Mi zagovarjamo samo večjo prožnost!« je v pogovoru za nacionalno televizijo dejal generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije, Jože Smole.

Začnimo z nekoliko zgodovine.

V sedemnajstem stoletju je bila Francija absolutistična monarhija s kraljem Ludvikom XIV. na čelu. Od njene politične ureditve je bilo za ljudi in podjetnike mnogo pomembnejše dejstvo, da je bila država prežeta z zelo potratno merkantilistično ekonomsko paradigmo, podprto s skupnim zasledovanjem ideje nacionalnega interesa. Finančni minister, Jean-Baptiste Colbert, je verjel, da lahko z državnim nadziranjem gospodarstva pospeši gospodarsko rast in izboljša blaginjo ljudi, potratno državo in nacionalni interes pa financira z visokimi davki. Kljub prepričanju, da bo državno trošenje privedlo do razcveta gospodarstva, je financiranje nacionalnega interesa z visokimi davki resno ogrozilo učinkovitost francoskih podjetnikov, s tem pa tudi delovanja države. Kot uči zgodovina, je v paničnosti krize Colbert nastopil pred obubožanimi podjetniki in jih kot minister izzval z vprašanjem, kaj lahko država in on kot minister storita za njih. Morda pričakovani odgovor, dajte nam denar, ki bi v popolnosti legitimiral državno prisotnost v gospodarskem okolju in politikom dodal novih moči, ni bil slišan. Seveda, ljudje so spoznali, da so oni tisti, ki na koncu vse skupaj plačujejo. Toliko bolj pa je odmeval glas obubožanih podjetnikov: »Pustite nas na miru!«

Navkljub časovni distanci dogodka, lahko iz njega potegnemo nekaj pomembnih poudarkov. Eden se nanaša na vlogo države pri spodbujanju gospodarskega procesa, drugi, ki je nekoliko prikrit, pa na vlogo podjetij.

Začnimo z državo. Mislim, da si vlogo države v delovanju gospodarskega procesa razlagamo zelo neustrezno, pogosto tudi kontradiktorno in se vse preveč zanašamo nanjo. Na eni strani bi radi nizke davke in manj pravil, na drugi več subvencij, privilegirano zakonodajo in, za konkurenco, seveda, mnoge omejitve. Pogosto to ne gre.

Sliši se klišejsko, ampak, če poenostavim, je država eden izmed »nevidnih« dejavnikov razvoja, ki postavi okvir, znotraj katerega delujejo podjetja in živijo ljudje. V ostri konkurenci držav, ki si bolj ali manj uspešno prizadevajo za učinkovitost in tuje investicije, je naloga politikov ta, da spremljajo dogajanje v okolju in se temu primerno tudi odzivajo.

Potem nastopijo podjetja. Podjetja so tista, kjer se zaposluje in ustvarja. Vse aktivnosti vseh vpletenih so toliko dobre (ali slabe), koliko imajo za posledico imele boljše (ali slabše) poslovanje podjetij. Seveda, z oblikovanjem neustreznega okvirja lahko država ustvari vse pogoje za gospodarski zastoj. A imeti gospodarstvu naklonjeno okolje, ki je za napredek sicer nujno potrebno, samo zase še ne bo privedlo do pozitivnih rezultatov, v kolikor si v podjetjih ne bodo prizadevali za napredek in učinkovitost. Na svetu obstaja kar nekaj držav z gospodarstvu zelo naklonjenim okoljem, pa jim pomanjkanje podjetniških aktivnosti ne zadostuje, da bi postali bogatejši. Na drugi strani pa prosperirajo tudi države z visokimi davki, recimo Švedska, Finska.

Medtem ko se eni pritožujejo nad visokimi prispevnimi stopnjami, drugi kažejo na enkrat višje stroške dela v sosednji Avstriji. In oboji imajo prav, vprašanje pa je, ali to pomeni, da smo preslabi, ali, da smo predragi. Prej sem omenil Švedsko in Finsko, ki imata nekoliko višje davčne stopnje, ampak v bistvu imajo vse bogate države neprimerno višje nominalne davke od revnejših držav!

Ob večni kritiki do države, ki je vedno upravičena, gre za kritiko do podjetij, v kolikor niso sposobna slediti svetovnim trendom, kaj šele, da bi jih aktivno sooblikovala. Kje so Schumpetrovi podjetniki, ki iščejo več in boljše? Kje so vizionarski direktorji, ki osvajajo svet? To je naloga podjetij, ne države!

Samo dobro delovanje podjetij nas bo spravilo na zeleno vejo! To je v bistvu edini način, da pridemo ven. Ni je državne politike, ki bi zaspana podjetja naredila uspešna. Pa četudi jim država izplačuje bajne subvencije, se navidezna uspešnost subvencioniranih podjetij praviloma konča s koncem državnih subvencij; slovenskega gradbeništva celo že prej.

Pomembno je razumeti, da država ne ustvarja, ampak zapravlja. In pogosto zapravlja zelo potratno; preplačuje stvari ali pa zapravlja za stvari, ki jih bodisi nihče ne potrebuje ali pa ne prispevajo k rasti učinkovitosti. Četudi se kakšnemu gradbincu utegne zdeti dober posel, je cesta investicija le takrat, v kolikor je potrebna in je z njo povezana večja trgovina. Preplastiti novo cesto ni investicija, ampak potratno zapravljanje. Takšno trošenje pa nikakor ni zastonj kosilo, kot so prepričani mnogi navdušenci nad državnim trošenjem. To je Ponzi način, Ponzi kreditiranje, ko veš, da potrošen denar ne bo prinašal potrebnih sredstev za poplačilo dolga. Na žalost, ali pa na srečo, so nam investitorji rekli DOVOLJ!

Težke bitke navržejo dobre generale, sicer vodijo v pogubo! Glavna odgovornost je na podjetjih, da se resneje lotijo dela, sicer se bo večja prožnost, ki jo vsekakor upravičeno zahtevajo, pokazala kot nerelevanten ukrep, ki bo vodila do zgolj in samo v več brezposelnih. Torej, če nas iz krize ne bodo »spravila« podjetja, nas ne bo nihče!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s