Če nas podjetja ne bodo »spravila« ven iz krize, nas ne bo nihče!

V različnih oblikah verjetno najpogosteje slišana besedna zveza v zadnjih letih je bila »država, pomagaj nam iz krize« oziroma, »država, kje si?«

Nikakor ne trdim, da država ne nosi dela odgovornosti za mnogo stvari, dobrih in slabih, ki se dogajajo okrog nas. In to preprosto zaradi tega, ker se vtika v vse preveč stvari. Država je tista, ki v bolj ali manj veliki meri postavlja pravila igre. Država je tista, ki z davčno politiko vpliva na to, ali se ljudem in podjetjem bolj splača investirati ali trošiti. Država je tista, ki neposredno troši. Država je prisotna preko subvencij, ki jih izplačuje posameznim podjetjem, gospodarskim panogam in ponekod kar celim regijam. Konec koncev je tudi država tista, ki po svojih uradih zaposluje. Še bi lahko naštevali.

Četudi se država na takšen ali drugačen način nahaja praktično povsod okoli nas, pa ne moremo celotne odgovornosti za nastale razmere v družbi prevaliti izključno na njo. Ni za vse tegobe in težave kriva država! In še dobro, da je tako. Poudarjam, še dobro, da je tako! Ne smemo si privoščiti, da bi politika imela takšno moč, da bi bilo vse odvisno samo od volje politikov. To bi bilo popolno hlapčevstvo. Zato je treba dobro razmisliti, preden državo pokličemo na pomoč, ko se znajdemo v težavah.

Ko pogledamo seznam držav po BDP na prebivalca, vidimo, da je dojemanje vloge države med navedenimi sila različno. Zaradi korektnosti primerjave lahko z naravnimi bogastvi bogate države izključimo, ker njihovo bogastvo ni posledica njihovega dela, ampak tistega, kar imajo pod zemljo. Seveda, v kolikor politiki ne dojamejo logike delovanja ekonomskih tokov, lahko s svojim nespametnim početjem povsem zavrejo gospodarski proces. Kritika do delovanja politikov je vedno potrebna. So osnovne stvari, ena takšnih je prav gotovo pravosodje, ki jih država enostavno mora izpolnjevati uspešno. Pa tudi to ni vedno ključno za delovanje podjetij – še posebej ne mednarodnih. (Ne)funkcionalnost slovenskega pravosodja nima nobene veze s tem, ali si neko podjetje v tujini odpre podružnico, ali celo proizvodni obrat, ali ne. Pravosodje je lokalna stvar.

Druga takšna stvar je pojav, ki ga poznamo kot beg možganov. Ko se pogovarjamo o begu možganov, imamo praviloma v mislih državo, pa vendar so podjetja tista, iz katerih ljudje bežijo. Seveda odgovornost države pri tem ni nujno majhna, saj je država tista, ki ustvarja velik del pogojev, v katerih podjetja delujejo. In ti pogoji so lahko za podjetja sila neugodni. A ljudje zapuščajo podjetja oziroma iščejo delo po svetu enostavno zato, ker so doma brezposelni. Podjetja so tista, kjer so ljudje zaposleni. Država je le prostor, kjer se podjetja nahajajo.

Podobno velja za brezposelnost mladih. »Kje je država«, bi rekli mnogi. A treba je dodati, »kje so podjetja«. Ko se pogovarjamo o tem, zakaj ni dela za mlade, je odgovor, da bodisi država tako zelo ščiti starejše oziroma obstoječe zaposlene bodisi obstoječa podjetja ne odpirajo novih delovnih mest, ali ne nastajajo nova podjetja. No, zraven imamo še študentsko delo. Pa vendar, če nekdo zaradi, recimo, 500 evrov višjega stroška na mesec raje zaposli študenta kot mladega diplomanta, naj si ponovi znesek. 500 evrov! Res je, to znese 6000 evrov na leto. Ampak komaj pa odtehta strošek enega poslovnega poleta preko oceana!

Lahko bi nadaljeval z raznimi subvencijami, klici po državnem trošenju in podobnem. Kakorkoli, ali bo neko okolje uspešno ali ne, je odvisno od tega, kakšne spodbude imajo ljudje, da so pri svojem delu uspešni, ustvarjalni in učinkoviti in do kolikšne mere si prizadevajo za dosego uspešnosti ter izgradnjo znanja in napredka. Vse to pa se tiče tako delovanja podjetij, kot tudi delovanja politikov. Gospodarsko okolje, v katerem podjetja niso zavezana k nenehnim tehnološkim izboljšavam in ekonomski učinkovitosti, utegne postati zelo nestabilno okolje podhranjenih podjetij, ki je hkrati tudi zelo ranljivo na zunanje okolje. Slabega delovanja v takšnih podjetjih ne more popraviti nobena politika.

Seveda pa tudi moč politikov, da z zakoni postavljajo pravila igre, ne sme zamegliti njihovega razuma, da bi postali domišljavi do te mere, da bi si verjeli, da so sposobni reševati in rešiti prav vse probleme ljudi. Vse prevečkrat do sedaj se je še pokazalo, da so politične rešitve problemov vsaj tako slabe kot so problemi sami. Ob vsem tem pa na koncu ostanejo še dolgovi.

Skratka, če nas podjetja ne bodo spravila iz krize, nas ne bo nihče!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s