Ustava za svobodo

Ob izidu prevoda Friedrich von Hayekove apologije svobodnim trgom z naslovom Ustava za svobodo, je priložnost, da si nekoliko pozorneje pogledamo, kaj svobodni trgi sploh predstavljajo, oziroma kaj prinašajo in kje so največje pasti. Razumevanje svobodnih trgov je potrebno predvsem zato, da vemo, kaj alternativni predlogi temu, kar imamo, sploh prinašajo, ne pa, da se jim posmehujemo že ob sami omembi, medtem ko mrzlično iščemo rešitve, kako izplavati. Intelektualna aroganca do načel svobodnih trgov nas je pripeljala do točke, kjer se že vsaka misel na nizke davke, umik države iz gospodarstva oziroma na manjšo prisotnost države v družbi označi kot »amerikanizacijo« in torej kot nekaj skrajno nezaželenega in celo nazadnjaškega! Pa četudi se danes nahajamo celo na točki, ko že varčevalne ukrepe do vratu zadolženih držav razlagamo preko novih in višjih davkov, na drugi strani pa porivanju ljudi na rob revščine.

Napačna je predstava o zagovorniku liberalizma kot o skrajnežu, ki mu ni mar za nič in nikogar. Populist je tisti, ki reče, da država ni pomembna. Brez države svobodnega okolja ni! Obstajajo stvari, ki jih trg, bodisi zaradi previsokih stroškov ali zaradi prevelike razdrobljenosti ali pa nezmožnosti pobiranja rente enostavno ne uspe zadovoljiti. Obstajajo tudi stvari, kjer je država nujno potrebna že zaradi objektivnosti, kot je recimo organizacija vojske, policije in pravosodja, če naštejem zgolj tri najbolj očitne. Tudi skrb za onemogle oziroma tiste, ki si n trgu niso uspeli zagotoviti eksistence, je področje, kjer lahko državna akcija pomeni komplement tržnim aktivnostim. Na tej točki vprašanje, ki se zdi relevantno, ni, kolikšna naj bo raven neenakosti v družbi, ampak, kolikšna je meja, ki ljudem zagotavlja nek standard. Država torej postavi spodnjo mejo, a tega ne počne na način, da v preveliki meri ovira tiste na zgornji meji. Kar se tiče same izvedljivosti, je to tudi bistveno lažje opravilo.

Kot poudari Hayek, »liberalno stališče izhaja iz poguma in samozavesti, iz pripravljenosti pustiti spremembam prosto pot.« In to spremembam, ki izhajajo iz delovanja in razmišljanja ljudi, ne državnih birokratov. Seveda je lahko tudi država pobudnik posameznih akcij, še posebej tistih, ki so se v posameznih okoljih izkazale za napredne. Ena takšnih je lahko, recimo, obvezno izobraževanje na primarni ravni. A biti pobudnik akcije ne pomeni biti tudi edini izvajalec. Torej, če država »zaukaže«, da je primarno izobraževanje obvezno, to ne sme biti ovira za to, da izobraževanja ne bi izvajali tudi nedržavni ponudniki.

Skratka, razprava o delovanju države nikakor ni razprava o tem, ali država da ali ne, ampak razprava o mejah njenega delovanja. Je razprava o tem, kje se konča svoboda posameznika kot člana skupine, oziroma, kje je meja med »zasebno« in »skupno« akcijo. Dejstvo, da je država nujno potrebna, še ne pomeni, da je njena vloga prevladujoča, kaj šele absolutna. Liberalec ni eden izmed naivnežev, ki verjame, da je oblast v rokah modrih in poštenih ter dostojnih ljudi, saj se zaveda, da so ljudje oportunisti v svojem bistvu. Naj nam bodo besede Lorda Actona, »da vsaka oblast kvari, absolutna oblast pa kvari absolutno«, zgolj v poduk, kam se lahko prevelika država izrodi. Stališče liberalca je v tem, da je primarna v družbi individualna iniciativa posameznikov, medtem ko se država vključi kot dopolnilo tam, kjer se pokažejo potrebe. Nizki davki in omejena prisotnost države v družbi sta posledici tega.

Tudi ne drži, da je zagovornik svobode oseba brez vrednot in morale. Praviloma nasprotno! Oboje je zelo pomembno pri delovanju ljudi – določa namreč, kaj nekdo smatra kot dobro in kaj kot slabo –, le da svojega etičnega kodeksa sam ne vsiljuje drugim.

Za ljudi je prav gotovo pomembno vprašanje, kakšna naj bo prisotnost države v gospodarskem procesu. Gospodarstvo je tisto, od katerega je odvisna kakovost njihovega življenja. In svobodna gospodarstva so, navkljub neenakostim v družbi, praviloma izjemno dvignila kakovost življenja vseh! Tega ne smemo spregledati. Svobodno okolje, ki ne privede do ekonomskih učinkov, ni kaj prida odigralo svoje vloge, četudi rezultatov ne smemo pričakovati kar preko noči. Pa vendar, moč, ki jo pomenijo podjetja, so vseskozi bili argument politikov za ohranjanje države v lastniških strukturah. Načelno nasprotovati temu bi pomenilo zastopati stališče, da je ena struktura lastnikov tradicionalno slabša od druge. A zgodovinska izkušnja temu pogosto pritrjuje, še posebej v okoljih, kjer pravna država ne deluje. Sprege s politiki, korupcija, privilegirano zaposlovanje po nemerljivih kriterijih in podobno so stvari, ki so že postale sinonim za državna podjetja. Vse to pa so argumenti proti prisotnosti države v podjetjih.

Knjiga je več kot priporočljivo branje za vsakogar, ki ekonomsko in družbeno okolje dojema kot intelektualni izziv. Tudi za tiste, ki spremembam nasprotujejo iz navade in ideološkega prepričanja, če so le pripravljeni prisluhniti idejam svobodnega okolja.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Razno and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s