Se resnično obeta kolaps slovenskega izobraževanja?

Kot odgovor na napovedano varčevanje v izobraževanju izvaja del akademske sfere v javnosti aktivnosti, ki bi naj vlado odvrnile od zastavljenih namer. Rektor ljubljanske univerze je šel celo tako daleč, da je predlagane spremembe povezal z degradacijo v kakovosti predavanj v smeri podpovprečnega ameriškega kolidža. Nadalje se sprašuje, ali bi naj bil cilj reforme, da se na fakultetah na študente prenaša tuje znanje?

Najprej je dobro spomniti, da je rektor, še posebej daleč največje, ljubljanske univerze, oseba, ki že po sami naravi svoje funkcije zastopa interese akademske sfere v odnosu do države, ki, kot največji financer izobraževalne dejavnosti, lahko izkorišča svoj, v nekem smislu, »monopsoni« položaj. Monopson je stanje, kjer imamo le enega kupca določenega produkta. Rektorjev cilj je tako jasen, pri financerju ustvariti vtis, da bodo posledice nižjih finančnih sredstev zanj tako pogubne, da jih cost-benefit analiza ne bi prenesla. Na relaciji vlada – izobraževanje očitno obstaja nepopolna pogodba glede obveznosti in dolžnosti enega in drugega. To pa strani z večjo pogajalsko močjo omogoča, da to vodo spelje na svoj mlin. Izdatki za izobraževanje so za plačnika strošek, ki ga je smiselno optimirati. Tako da je s tega vidika poteza vlade dobra, saj daje občutek zavedanja, da so sredstva redek vir, s katerimi je treba skrbno ravnati. Če je možno isti izplen dobiti z manj sredstvi, je to po sami definiciji večja učinkovitost naloženih sredstev.

Pa vendar, so rektorjeve bojazni upravičene? Pred debato o tem, kam lahko pripelje nameravana sprememba politike, je smiselno identificirati, kakšno je trenutno stanje. En takšnih metrik je mednarodno rangiranje univerz, ki sicer ni popoln kazalec, je stvar metodologije, pa vendar kaže, da slovenske izobraževalne institucije v mednarodnem kontekstu ne veljajo za centre odličnosti, kar se tiče znanstvenih prispevkov. Seveda je to agregatni kazalec, ki lahko prezira prispevek kakšnega posameznika, ki pa je lahko viden. Tako da, če je cilj univerze ustvarjati mednarodne centre odličnosti, potem kazalci kažejo, da je pri svojih namerah manj uspešna. Če je cilj število visoko citiranih člankov, potem je donos na tako investirana sredstva nizek. Roko na srce, ampak takšnih člankov ravno ni v izobilju.

Seveda bi bilo dobro, da bi bile tudi slovenske izobraževalne institucije močni centri znanja, ampak razen kakšnega posameznika bi bilo to iluzorno za pričakovati, in namenjati sredstva za ta namen čista potrata – še posebej v povezavi z zahtevano uporabo slovenščine v izobraževanju. Uporaba superlativnih krilatic se sicer lepo sliši, ja kdo pa ne bi rad bil med najboljšimi, pa vendar se mi zdi takšno pretiravanje in ustvarjanje napačnih vtisov manj smiselno. Na ravni pedagoškega procesa je tako bolj smiselno odličnost fakultete in posledično tudi univerze ocenjevati preko uspešnosti njenega kadra pri izvajanju funkcije filtra vsega znanja, ki se ga podaja študentom. Prednost znanja je namreč ta, da je to kot javna dobrina – dosegljivo je vsem, današnji komunikacijski kanali pa tudi vsakemu zainteresiranemu omogočajo relativno cenen dostop do tega fonda.

Tukaj pa rektorjeva bojazen, da bi prenašanje »tujega« znanja na študente privedlo do kolapsa kratko malo ne znese. Vsaj za področje ekonomije, ki ga poznam najbolje, bi verjetno s težavo našel ekonomista, ki se ne bi strinjal s tezo, da je (skoraj) vse vedenje, ki kaj šteje, plod dela na tujih znanstveno-izobraževalnih institucij in je v tem kontekstu torej »tuje« znanje. To se zdi toliko očitno, da o tem sploh nima smisla resno razpravljati. Da ne bo pomote, tudi posamezni Slovenci prispevajo v ta fond znanja, a upravičevati vrednost sredstev, investiranih v znanost pri nas, s prispevki ljudi, ki jih s Slovenijo bolj kot ne veže »le« potni list, bi bilo zavajajoče. Za samo kakovost študija bi tako bilo nujno, da se na študente prenaša to »tuje« znanje, študija, ki bi gradil na »domačem« znanju pa si nikakor ne znam predstavljati.

Znižanje finančnih sredstev za izobraževalne namene bi imelo negativne posledice, v kolikor bi le-to v tolikšni meri spremenilo preference posameznikov za ta poklic, da bi bila zanj zainteresirana zgolj takšna struktura, ki ne bi bila sposobna absorbirati tega »tujega« znanja in ga prenesti na študente.

Pri govorjenju o pomenu financ za fakulteto se je smiselno dotakniti še enega področja, namreč zdajšnje politike nagrajevanja. Sledi meritokratski logiki ali je povezana z delovnim staležem? Če velja slednje, je žogica na univerzi, da se odloči, koga obdržati, v kolikor bodo potrebni rezi v strukturo zaposlenih.

Ob vsej tej razpravi pa ne gre spregledati prispevka ameriškega ekonomista iz chicaške univerze, Austana Goolsbeeja, svoj čas je bil tudi ekonomski svetovalec Baracka Obame, ki je v svojem delu iz leta 1998 ugotavljal, da se lahko za plače raziskovalcev nameni vse tja do 80 odstotkov sredstev, ki so namenjene raziskovalnemu sektorju, in ki nadaljuje, da gre pri tem, v bistvu, le za neke vrste transfer denarja od davkoplačevalcev k raziskovalcem, povečanje teh sredstev pa naj ne bi pustilo omembe vrednih učinkov na kakovost njihovega dela.

Ni kaj, dogodki med državo in akademsko sfero so primer še ene igre v smislu principala in agenta.

Advertisements
This entry was posted in Slovenija, Znanost in izobraževanje and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s