Pričakovanje pred odločitvijo nemškega ustavnega sodišča o »zakonitosti« EFSF/ESM sklada za reševanje evra se bliža vrhuncu, razsodba bi naj postala znana 12. septembra, Evropska centralna banka pa se zdi, da je »našla« rešitev, ki bi ob pričakovanem nemškem NE preprečila vsesplošno paniko: neomejeno odkupovanje obveznic obubožanih držav!
Četudi odkup pomeni neke vrste nadaljevanje delovanja EFSF sklada v nekoliko drugačni obliki, pa so bili, razumljivo, novice najbolj veseli Španci, Italijani, tudi Slovenci. Ob bok temu vprašanju se postavi še vprašanje, kakšne zaveze v primerjavi z EFSF/ESM pravili bo postavila ECB. Evropska politika obubožanim državam že ves čas vse preveč popušča, kar smo videli tudi pri delovanju sklada. Glede na zgodovinsko izkušnjo bi bilo kar precejšnje presenečenje, v kolikor bi to odkupovanje obveznic potekalo na kak drugačen način.
A vrnimo se k bistvu problema, tj. k politiki odkupovanja državnih obveznic. Preteča nevarnost je ravno to, kar se trenutno dogaja, ko padajo zahtevani donosi za izdajo državnega dolga. Ob navdušenju, kako se je cena španskega dolga prepolovila, pozabljamo na dejstvo, da se Španija še vedno zadolžuje! To pomeni, da se še vedno ustvarja dolg, ki bodisi pokriva prejšnji dolg, ali še slabše, da se ustvarja neto novi dolg! Gre torej za nadaljevanje iste politike obubožanih držav z lepotnim popravkom, da se danes to izvaja nekoliko glasneje in da se je fokus pri izdajah prestavil na same izdaje, ne pa na to, za kaj naj bi se denar potrošil. Regresiranje obrestne mere tako daje občutek lahkotnosti zadolževanja, ki pa je bil prvotni problem, da so se države znašle v situaciji, v kakršni pač so.
Druga nevarnost, ki izhaja iz te, pa je, da se celoten dolg obubožanih držav kopiči na enem mestu. Četudi gre za ECB, banko bank, kot učbeniško radi imenujemo centralne banke, tveganja in vse nevarnosti, ki iz tega izhajajo, niso nič manjša. Zamislite si stanje na ECB ob dospetju teh obveznic, ko bo napočil čas, da države svoj dolg, četudi do banke bank, poravnajo.
V trenutni situaciji se zdi, da so Nemci eni redkih, ki si postavljajo takšna vprašanja. Pred časom so svojo skepso izrazili tudi Finci. Podpora Nemcem utegne naraščati predvsem med nezadolženimi državami oziroma tistimi, ki so že v preteklosti bili navajeni na stabilen denar. Razumljivo je, da poplačilo dolga ni prioritetna skrb tistega, ki se srečuje z resnimi likvidnostnimi težavami ali se nahaja pred bankrotom. Daleč največja prioriteta, kako dobiti denar, postavi vprašanja o njegovem vračilu daleč v ozadje; kot nepomembna ali postavljena ob sila napačnem času.
V Sloveniji, takrat kot del Jugoslavije, smo se podobnih igric v preteklosti že šli. Tudi v nekdanji Jugoslaviji se je monetarna politika, oziroma tiskanje denarja, zdela kot idealna rešitev za polnjenje proračunskih primanjkljajev. Zmotili smo se! Tudi Grki so to mislili, dokler so plačevali s svojimi drahmami. Tudi Italijani s svojimi lirami. Zmotili so se.
Danes se zdi, da je v evro-območju na preizkušnji Greshamov zakon; ideja, kjer v spopadu med dvema denarjema »slab« denar izpodrine »dobrega«. Pristati na italijansko, špansko ali grško igro pomeni zavzemati se za slab, inflacijski, denar, medtem ko je praksa pokazala, da nemško stališče nudi vse pogoje za dober denar. V evropskem monetarnem območju je ta spopad še toliko bolj pristranski, ker so glasovi ministrov posameznih držav tisti, ki takšnemu negativnemu izplenu dajo legitimnost.
Kaj je na to porekel finančni investitor, George Soros: »Nemčija mora voditi ali oditi!«
Steinbacher media 
Lahko bi se naučili, da je že stari Rim propadel zaradi inflacije. Oziroma goljufanja pri denarju. A ker je bil denar takrat zlat so mešali zraven vedno več bakra. Na koncu je bil to le pozlačen kovanec (bakren seveda). In isto se dogaja sedaj. Narodna banka (za nas ECB). Denar naredi iz nič (ali ga natisne ali pa kar naredi z računalnikom) in ga za obresti posoja naprej.In na koncu pridemo do navadnega smrtnika ki plača 10% obrestno mero na denar narejen iz nič. Seveda naredi svoje inflacija-od tu izvira nepremičninski balon ki je počil leta 2008 (znake slabosti pa kazal že prej). Danes kupiš npr. hišo za 200,000 € drugo leto jo prodaš za 220,000 €. Odličen dobiček. Vmes pa jo oddajaš v najem. Na tak način so vsi skušali služiti ali pa vsaj ohranjati vrednost denarja. Ko pa balon poči je pa hudič. Kar naenkrat banke ne dajo denarja. Pa jih je treba reševati. Pa reševati.
Ena na to temo: Grčija ne bo nikoli vrnila denarja. Ga ne more. Še obresti ne zmore plačevati. Enkrat morajo grki udariti po mizi in reči bankirjem dosti. In iti na svoje. Pa ste se vprašali, kam so odšle miljarde € Slovenskega dolga? Kdo jih ima?
In še ena matematična. Pri letnih obresti meri 7% ki je nekako meja za krizo pomeni to da je v 12 letih potrebno vrniti še enkrat toliko denarja. To je čista matematika. Le katera država to zmore. Brez velike inflacije nobena na svetu!