Elita pleše, dokler se ji ne zvrti

Bližje kot se slovenske javne finance približujejo dnevu D, več je razprav na temo gospodarske krize, več pa je tudi takšnih in drugačnih razprav o razlogih, ki so nas pripeljali v situacijo, kjer pač smo.

Za spletni portal državne televizije je Igor Masten izjavil, da so današnje težave v bančništvu posledica neznanja bančnikov in dejstva, da je bilo upravljanje s tveganjem v bankah postavljeno na stranski tir. Mastenova izjava zagotovo pojasni del bančnega dogajanja. Z lahkoto pa jo lahko apliciramo tudi na delovanje v celotnem gospodarstvu. Res je, slabo kadrovanje vodi do slabega delovanja, slabo delovanje pa do slabih rezultatov.

Dogajal se je tudi ekonomski posvet na temo krize. Črne oblake je nad nevihtno Slovenijo prinesla tudi UMARjeva novica o slabših obetih. Četudi tem napovedim ni kaj dosti za verjeti, saj se včasih spreminjajo tako kot aprilsko vreme, pa vsekakor ne prispevajo k pomiritvi stanja.

Julija leta 2007, ko so se v ZDA že kazali prvi znaki prenapihnjenega sistema, še preden je banka Lehman Brothers bankrotirala, je takratni predsednik uprave Citigroup, Charles Prince, na vprašanje, zakaj niso prekinili s kreditiranjem velikih prevzemnih poslov, ko pa so bile razmere na kreditnem trgu zelo turbolentne in negotove, prav metaforično izjavil: »Dokler orkester igra, je treba vstati in plesati« in še dodal, da oni še vedno plešejo. Chuck Prince danes ni več direktor Citigroupa, njegova izjava pa vendar vsebuje velik del resnice, ki leži v ozadju cikličnega nihanja med vzponi in padci. Gre za manijo, čas, ko orkester igra zelo glasno in vsi noro plešejo ter se zabavajo, vse dokler se opitost ne konča s kolapsom in glavobolom.

Slovenci smo že zdavnaj nehali plesati in sedaj padamo. Kje se bomo ustavili, v tem trenutku še ne vemo. In to je tisto, kar povzroča skrbi. Ljudem, gospodarstvenikom, politikom. Tujim investitorjem. Vsem.

V situaciji, v kateri smo, se izmed vseh še morda najbolj »zabavna« zdi izjava Jožeta Mencingerja, ki pravi, da ne ve, zakaj bi tujim investitorjem prodal nekaj, s čimer lahko sam upravlja. Če parafraziram Mastenovo izjavo in jo postavim v kontekst trenutnega ekonomskega stanja pri nas, bi Jožetu Mencingerju odgovoril, da očitno sami ne znamo upravljati, če še kar iščemo poti iz krize, medtem ko naši trgovinski partnerji že zdavnaj niso več v krizi in že lep čas rastejo! Pa na tem mestu sploh ne mislim samo na banke. Do neke mere te zgolj kažejo zdravstveno sliko celotnega gospodarstva. Če gospodarstvo deluje dobro, je delovanje bank uspešno, kar povratno stimulira delovanje podjetij.

Skratka, stanje v gospodarskem okolju do neke mere seveda ustreza Mastenovi izjavi, del gre pripisati splošni maniji, v kateri denar enostavno ni bil problem, preostanek pa koruptivnim poslom. To, da sem korupcijo postavil na konec, seveda ne pomeni, da je je po obsegu najmanj!

Da blaginja dviguje pričakovanja, ni nič novega. To smo videli že marsikje v različnih časovnih obdobjih. Blaginja dviguje pričakovanja, to pa kreditiranje! A vprašanje sledi, kam gredo krediti. Ali v investicije, od katerih se pričakuje denarni tok, ali pa v potrošnjo. V kolikor gre denar v investicije, ki ne prinašajo denarja, je to isto kot denar v potrošnjo. In tukaj se, poleg brezglavih prevzemnih aktivnosti, nahaja velik del slovenskega gradbenega buma.

Manija je vsekakor dolila olje na ogenj dodeljevanja »prijateljskih« kreditov na »dobro ime«, ki pa se je kaj hitro izkazalo, da ni bilo tako »dobro«, kot se je zdelo na raznih sestankih. Motivacija vseh vpletenih je deloma vsekakor bila posledica manije; obetov bančnikov po zaslužku na eni strani in želje direktorjev, na drugi strani, da na lahek način ob tem postanejo še lastniki podjetij. V tej ihti pa je bila sama izvedba narejena zelo po »balkansko«, čemur je manija in visoke cene na borzi zagotovo prispevale svoj delež. V času, ko ni bilo kaj za ponuditi za zavarovanje in so cene delnic bile visoke, prav takšni pa tudi dobički podjetij, ki so se zdeli trajni, se je računica zdela kot mala malica! Seveda ne smemo zanemariti tudi kakšnih političnih pritiskov, tudi na implicitni ravni, ali kakšnih bajnih protiuslug v obliki bogato založenih »darilnih« kovčkov. Korupcija je zagotovo bila nek dodatni faktor. In, kot sem dejal že prej, ne nujno majhnega. Ločeno od aktivnosti, ki so potrebne za stabilizacijo sistema, je preiskava koruptivnih poslov naloga preiskovalnih organov. A to krize ne bo rešilo!

Skratka, v celotni sliki slovenskega prostega pada na listo vzrokov vsekakor lahko dodamo znanje bančnikov in direktorjev podjetij, ki je v vsem zanosu postalo še toliko bolj zamegljeno. A dejstvo je eno, zabave je konec in streznitev je potrebna, da vidimo, kakšno škodo smo si naredili. Problem je v tem, da trenutno nimamo niti za aspirin!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, EU, Slovenija and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s