Skrite rezerve javnega sektorja

Kot odgovor na iztrošeno blagajno javnega sektorja, ki je globoko v rdečem, gredo predlogi oziroma ukrepi vlade bodisi v nove davke; nižanje izdatkov, kar bodo poleg zaposlenih v javnem sektorju bolj kot ne občutili državljani v obliki nižjih upravičenj v okviru sistema socialnega zavarovanja; in novo zadolževanje, ki se, zaradi nizkega zanimanja finančnih trgov za naš dolg, dozdeva kot pobožna želja. V tem kontekstu se zdi zadnji sklep ECB o nakupovanju dolžniških papirjev problematičnih držav, čeprav je ECBjeva odločitev katastrofalna, kot pravi balzam (četudi z omejitvami).

Kaj pa uvajanje tržnih elementov? Nekdanji direktor ameriškega General Electrica, Jack Welch, je v svoji knjigi Winning za enega ključnih dejavnikov strateškega delovanja podjetij izpostavil »neomajno iskanje najboljših praks, znotraj ali izven podjetja, njihovo prilagoditev in nenehno izpopolnjevanje.« Če je to praksa najboljših v zasebnem sektorju, zakaj ne bi z istim poizkusili še v javni upravi?

Ena takšnih možnosti je gotovo identifikacija in izkoriščanje tržnega potenciala javnega sektorja. Lep zgled tega naj bo delovanje v športu, ker so pri njem metode izkoriščanja tržnega potenciala najbolje razvite. Da se razume, šport na svetovni ravni, slovenski bistveno manj. Poglejmo en primer. Lani je za eno zanimivejših potez poskrbel angleški Manchester United, ki je z ameriškim logistom, DHLom, podpisal štiriletno pogodbo, vredno preko 40 milijonov funtov. In to za DHLov logotip na trening opremi nogometnega kluba.

Seveda monetizacija tržnega potenciala ni omejena le na šport. Že nekoliko nazaj sem v bližini švicarskega Züricha opazil izredno lepo urejeno zelenico lokalne cerkve. Trava, cvetlične grede, grmovnice, dreveščki vse do potankosti spravljeno v harmonijo. In pa, seveda, reklamna tabla cvetličarja, ki je, domnevam, v reklamne namene cerkveni okoliš spremenil v svoj razstavni eksponat. Zakaj pa ne, v cerkev hodijo ljudje, ki so potencialne stranke cvetličarja. Odlična poteza.

Iskanje dobrih praks znotraj in izven sistema kot konkurenčna prednost. Morda se zdijo določene stvari preveč očitne, da bi jih uporabili. Mogoče celo področja njihove uporabe preveč nepovezana z našim primerom. A to še ne pomeni, da rešitve niso dobre in smiselne.

Pri nas je javni sektor precej obsežen. Šole, zdravstvo, zaposlovanje, sodišča, vojska, policija itn. In vsako od teh področij ima določen tržni potencial, ki bodisi je ali pa ni izkoriščen. Saj ne, da bi javnemu sektorju privoščil več denarja, gre za logiko delovanja. In dobro bi bilo, da bi bila ta usmerjena v iskanje tržnih priložnosti in monetizacijo tržnih potencialov, kjerkoli le-te že so. Torej, kje iskati priložnosti?

Praviloma povsod tam, kjer je javni sektor v stiku z ljudmi, to pomeni z večjim številom ljudi. Vsaj na prvi pogled se zdijo prostori javne uprave že eden takšnih kandidatov. Prehodnost ljudi je velika, pa še v samem centru mesta se običajno nahajajo. Kar se tiče okoliša, je poučna zgodba švicarske cerkve. Zakaj plačevati za urejenost okolice, če bi jo pa bilo možno spremeniti v reklamni (razstavni) eksponat? Vsaj stroškov ne bi bilo z urejanjem, če takšna monetizacija okoliša ne bi navrgla še kakšnega dodatnega evra v blagajno.

Ista zgodba je s pohištvom. Lahko pomeni strošek za kupca, v tem primeru javno upravo, ali pa investicijo, seveda reklamno, za opremljevalca, brez dodatnih stroškov za koristnika, torej javno upravo.

Podobno je s stenami. Lahko so bele ali kako drugače prepleskane, lahko pa se tudi na njih gleda v luči (ne)izkoriščenega tržnega potenciala. Tukaj so zanimiv primer zdravstvene ustanove, ki kar nekaj tega prostora namenjajo otroškim slikam. Že res, da lahko takšne slike delajo prostor prijetnejši, a je pri tem dobro imeti pred očmi trade-off, neke vrste tehtanje med različnimi možnimi koriščenji. Otroške slike na stenah neogibno pomenijo odrekanje alternativni uporabi. Sicer se vsaj v zdravstvenih domovih na stenah pojavljajo tudi izdelki farmacevtskih podjetij, pa bi bilo dobro, da bi to izhajalo iz tržne logike. Seveda je priložnosti še precej več. Analogija iz športa kaže, da so lahko tudi oblačila zaposlenih tržno zanimiva itd.

Sicer pa, v povezavi s kadrovanjem v javni upravi se že lep čas bolj kot ne omenja le odpuščanje zaposlenih. Morda pa le struktura zaposlenih ni najboljša. Kak razpis za tržnika bi se nemara izplačal.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Finance, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s