Debata o zdravstvenem sistemu

Za zdravstvo in še posebej za zdravstveno zavarovanje se z lahkoto dobi občutek, da kakršna že bodi njegova ureditev, ni nikoli zadovoljstva z njim. Takšen odnos je do neke mere razumljiv, saj področje zdravstva zadeva življenje in (dobro) počutje ljudi. Pri vprašanju organizacije zdravstva se mi zdijo posebej pomembne tri temeljne podmene:

– je sistem pokritosti univerzalen, prostovoljen ali kombinacija obeh;

– ali sistem financiranja temelji na zasebnih zavarovalnicah, državnem financiranju ali kombinaciji obeh;

– je sistem ponudbe zgrajen na zasebnih, državnih ustanovah ali kombinaciji obeh.

Ne glede na zgornja vprašanja se precej gotovo zdi eno: prepričanje, da kar zadeva zdravstvo ne sme biti nobenega kompromisa glede pokritosti in zagotavljanja kakovosti zdravstvene oskrbe. Vsakemu naj bo na razpolago le najboljša oskrba.

1.) V univerzalni sistem so vključeni vsi. Pustimo sedaj ob strani, kako obravnavati tujce. Kar se tiče oskrbe, se vsaj v takšnem sistemu, vsaj na odkriti ravni, ne bi diskriminiralo na podlagi statusa posameznika. Čeprav to pomeni, da je vsem zagotovljen isti nabor storitev, to še pomeni, da so vsi dejansko tudi deležni iste oskrbe. Praksa po svetu kaže, da prej ne kot ja, in to prvenstveno zaradi omejenih finančnih zmožnosti. Kot rezultat se je pojavil nov fenomen: čakalne vrste. Omejevanje zdravstvene oskrbe ni več eksplicitno, ampak implicitno, tako da postane temeljno vprašanje, dolžina čakalne vrste. Kaj hitro se lahko namreč zgodi, da je oskrba z določeno storitvijo le navidezna. Zdravstvena zavarovalnica pri nas celo vodi seznam čakalnih vrst.

Pri prostovoljnem sistemu je stvar bolj jasna, pogodba med zavarovancem in zavarovalnico bi naj jasno določila obseg storitev, do katerih je posameznik upravičen.

2.) Način financiranja je pomemben z vidika delovanja moralnega hazarda. Za zavarovanca bi bilo vsekakor zaželeno, da ga zdravstvena oskrba stane čim manj. Višina premije pa je v veliki meri odvisna od stroškov zavarovalnice, kar postavlja v središče način porabe sredstev. Vse afere o nesmotrni porabi sredstev v zdravstvu mečejo temno luč na državno financiranje, ki lahko posledično vodi v »prenapihnjene« izdatke oziroma v »preskromno« kakovost storitev glede na finančni vložek. Birokratu je pač v manjšem interesu, da s tujimi sredstvi deluje učinkovito.

Pri sistemu zasebnih zavarovalnic je logika drugačna. Prvič, ker višji izdatki pomenijo nižji dobiček, je v njihovem interesu (vsaj naj bi bilo), da si za nakup storitev izpogajajo nižje cene. Drugič, konkurenca med njimi praviloma deluje kot vzvod, ki zavarovalnicam v precejšnji meri onemogoča »napihovanje« premij.

3.) Kot zadnje ostane sistem organizacije zdravstvenih institucij. Dilema, v kolikšni meri naj bodo te zasebne oziroma državne? Osebno me zelo preseneča, da posluje večina bolnišnic in ostalih zdravstvenih zavodov z izgubo. Glede na to, da so v večjem delu to državne institucije, bi iz tega zornega kota lahko delovale kot edini ponudnik v odnosu do zavarovalnic, to je kot monopol z izredno pogajalsko močjo. Državni monopoli z izgubo niso ravno pogosti. Očitno obvladovanje stroškov ni ravno prioritetna naloga, kljub njihovemu nasprotnemu zatrjevanju, oziroma je ta njihova pogajalska moč bolj piškava. Ne gre izključiti niti možnosti korupcije.

Pomanjkanje profitnega motiva očitno pušča posledice. Za povečanje učinkovitosti sistema bi bilo smiselno bolnišnice privatizirati, saj bi jih njihova medsebojna konkurenca prisiljevala, da bi stroškovna učinkovitost dejansko zasedla enega vodilnih mest v njihovem delovanju.

Med vsemi kombinacijami se zdi najslabša tista, kjer bi financiranje ostalo v domeni države, ponudniki pa bi bili zasebniki. Državna nonšalantnost do stroškov bi pomenila, da so stroški nepomembni, na drugi strani pa bi profitni motiv zasebnika ciljal na čim višje cene. Stroškovno prenapihnjen sistem za nivo zdravstvene oskrbe bi bil le logična posledica takšne kombinacije. Na prvi pogled najboljša kombinacija pa se zdi sistem zasebnih zavarovalnic, v kombinaciji s sistemom zasebnih zdravstvenih institucij. Ali bi to pomenilo izključenost najrevnejših? Ne nujno, saj bi lahko bilo njihovo zavarovanje za nek, recimo mu, »standarden« nabor zdravstvenih storitev, urejeno z neke vrste »vavčerskim« sistemom.

V sistemu, kot ga pa imamo, pa poleg tega, da je manj predvidljiv, ostajajo temeljne dileme, ki so sicer povezane druga z drugo: koliko sredstev nameniti zdravstvu, kakšna naj bo pokritost prebivalstva, kakšen naj bo nabor oskrbe, kakšne čakalne vrste si lahko privoščimo ipd. In pa seveda, sprehajamo se od afere do afere.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija, Zdravstveno zavarovanje and tagged , , . Bookmark the permalink.

One Response to Debata o zdravstvenem sistemu

  1. Pingback: To naše kilavo zdravstvo | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s