Protesti v davčni oazi

»Kaj se dogaja na Kajmanskih otokih?« se lahko sprašujemo, potem, ko so, kot poročajo mediji: HandelsblattCBC, na otokih, ki jih po svetu poznamo predvsem kot davčno oazo, izbruhnili protesti. Osrednja točka protestov je nestrinjanje z uvedbo dohodnine za tuje delavce, kar je 25. julija predlagal njihov premier William McKeeva Bush. (Za nekoga, ki živi v Sloveniji in Evropi, kjer vsi kar kličejo po novih in višjih davkih, se razlogi za protest Kajmancev zdijo zelo čudni!) Kot navajajo mediji, se je McKeeva Bush k davkom zatekel z namenom, da bi zakrpal luknjo med državnimi izdatki in prihodki ter jih poimenoval »plačilo za krepitev skupnosti«. Kot je še dodal, je dohodninski predlog del britanske zahteve, da otoki razpršijo svojo davčno bazo. Protesti proti davkom so bili tako siloviti, da je moral posredovati celo premier. V govoru je domačinom povedal, da trenutno odstopa od svojega predloga.

Na Kajmanskih otokih ni neposrednih davkov, za razliko od sorodnih davčnih oaz Bermude, Bahamov in Britanskih deviških otokov. Na Kajmanskih otokih, ki ima do podjetij zelo prijazno zakonodajo, ni potrošnih davkov, DDVja, davkov na nepremičnine, davkov na dobiček.

Ne preseneča, da so ideji o postavitvi dohodnine ljudje tako ostro nasprotovali in jo, kot direktor kajmanske borze vrednostnih papirjev, Anthony Travers, označili kot »grozljivo zamisel«, ki ruši temelje otokov, ki v svoji 200letni zgodovini niso poznali neposrednih davkov.

Uvedba dohodnine za dobro-plačane tuje bančnike, pravnike, računovodje in druge, ki na otoku z 56 tisoč ljudmi predstavljajo polovico rezidentov, lahko kaj hitro privede do konca Kajmanskih otokov, kot jih poznamo danes, in jih vrne v čas, ko so tam kraljevali komarji in kamni. Danes so Kajmanski otoki šesti največji finančni center na svetu s približno 1600 milijardami dolarjev premoženja. Na otokih deluje 235 bank, 735 zavarovalnic, 9000 hedge skladov in kakšnih 92.000 podjetij. Finančne storitve in turizem, ki bi ju uvedba dohodnine najbolj prizadela, sta stebra kajmanskega gospodarstva.

Danes večino proračunskih dolarjev prinašajo delovna dovoljenja, ki se bodo podražila za 30%. Po ocenah bi naj razne takse prinesle 45 milijonov dolarjev. Kot tretji proračunski vir pa so davki na uvoz, s katerim nekako kompenzirajo nične potrošne davke. Na otok, ki pretežno živi od financ in turizma, je itak vse treba pripeljati – uvoziti. Po odstopu od uvedbe dohodnine sedaj razmišljajo o vzpostavitvi tako imenovanega avtomobilskega davka, katerega stopnja bi bila odvisna od prevožene razdalje. Davek na odhod iz države, ki sedaj znaša 25 ameriških dolarjev, bi dvignili na 37 dolarjev, medtem ko bi davek na hotelsko sobo iz dosedanjih 10 odstotkov dvignili na 13%. Zanimivo, davek na prihod/odhod iz države je značilen za večino karibskih držav. Mnogi poslovneži že sedaj govorijo, da vsi ti posredni davki že sedaj pomenijo kar visoke stroške poslovanja.

Kaj nas uči kajmanska zgodba?

Ne žagaj si veje, na kateri sediš! Za državo je oblikovanje ekonomskih pogojev poslovanja kot igra z ognjem. Zdi se, da se Kajmanci, ljudje, ki živijo na teh otokih, tega zelo dobro zavedajo; še najmanj morda ravno njihov premier. Obstoj Kajmanskih otokov in standarda ljudi je odvisen od obstoja podjetjem prijazne zakonodaje in ničnih davkov! Ne nizkih davkov, ampak ničnih! In že sama omemba dohodninskih davkov ustvarja negotovost in znižuje poslovno privlačnost otokov.

Država in podjetje, ki že v osnovi nimata nekih posebnih prednosti, ki bi bile privlačne za ustvarjanje, si na noben način ne smeta privoščiti, da bi svojo konkurenčnost omejevala še z raznimi davčnimi politikami ali neustreznimi delovnimi pogoji. Po razpadu Varšavskega pakta so bile Češka, Slovaška, Poljska tujim partnerjem, predvsem nemškim podjetjem, primorane ponuditi prijazno okolje z nizkimi davki in mnogimi spodbudami. Obubožan narod s svojim znanjem enostavno ni imel niti osnovnih pogojev, da bi konkuriral uveljavljenim zahodnoevropskim podjetjem. Delovanje njihovega gospodarskega procesa je bilo v največji meri odvisno od tega, v kolikšni meri bodo uspeli privabiti tuja podjetja. Enostavno so potrebovali nemška podjetja. Še posebej v zgodnji fazi. Zdi se, da jim je do neke mere uspelo.

Velike in razvite države, na primer ZDA, si lahko v mnogo večji meri privoščijo, da investitorjem in ljudem ponudijo slabše ekonomske pogoje dela ali višje davke, saj so drugi pogoji za ustvarjalno in dobro plačano delo tam toliko bolj v korist ustvarjanja, da pomenijo mnogo višjo spodbudo za delo in življenje, kot pa davki za odhod. ZDA so trg, ki privlači znanje; Silicijeva dolina računalništvo, New York finance. Na obeh lokacijah so stroški dela enormni, naval podjetij in ljudi tja pa je čedalje višji. Pri gradnji ekonomske uspešnosti in privlačnosti za tujce je ameriška davčna politika manj pomembna, nikakor ne nepomembna, kot pa v kakšni Slovaški. Podobno velja tudi za Kitajsko. Tudi tam so davki mnogo manj pomembni, seveda nikakor ne nepomembni, saj so potencialne koristi milijardnega trga in nizke cene delovne sile mnogo večje od davčne izgube, v kolikor so davčne stopnje razumne.

Slovenci smo dolgo časa mislili, da imamo nekaj, česar nismo imeli, in tujce pridno odganjali. Bili smo dobri, a v primerjavi s tujo konkurenco, ki se je krepila na naših mejah, iz leta v leto manj konkurenčni. Danes smo na mnogih področjih preslabi, da bi bili podobni Avstriji, in bistveno predragi, da bi konkurirali Slovaški, kaj šele Bosni ali Romuniji.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Svet and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s