Kdo še sploh verjame v domače lastništvo bank?

»Tujci nas bodo izropali in pobrali vse, kar še ima kakšno vrednost«, je bila slovenska mantra, ki smo jo poslušali vsakič, ko je naneslo na vprašanje prodaje državnega premoženja. Ko ni bilo pravega argumenta, je bilo to vse, kar je retorika nacionalnega interesa premogla. Če se ozremo nazaj, je težko reči, kaj vse ni bilo del nacionalnega interesa. Njegova definicija se je spreminjala skladno z močjo posameznikov in lobističnih sposobnosti posameznih interesnih skupin. Ampak očitno je delovalo. In posledično, tujih investicij ni bilo, država pa je v podjetjih ohranjala lastništvo. Kot se je pokazalo v času krize, za slabo ljudi!

Praktično nemogoče je uvideti razloge, ki so privedli do pojmovanja nacionalnega interesa na način, kot ga pri nas. Sila težko je razumeti, kako to, da so ljudje, ki niso benefaktorji nacionalnega interesa, ampak plačniki njegovih razočaranj, takšni podporniki nacionalnega interesa. Nacionalni interes se je v ljudi zažrl do te mere, da je nasilje običaja, če uporabim besede Friedricha Hayeka, postala resna ovira za odklon od izvajanja praks, ki očitno prinašajo slabe rezultate, in njihove nadomestitve z drugimi – boljšimi. Zgodba okrog nacionalnega interesa je toliko popačena, kolikor se zdi, da je ljudem nacionalni interes vsiljen s strani skupine ljudi, ki z besedno retoriko in izrabljanjem najglobljih čustev ljudi, kar sklicevanje na nacionalnost vsekakor je, išče legitimnost za svoja dejanja.

Recimo, zakaj je tako nujno, da je NLB v večinski državni lasti? Ali pa, zakaj je treba Kapitalsko družbo ohraniti v nespremenjeni obliki, oziroma, na kateri podlagi bomo sicer ostali brez pokojnin. Podobnih vprašanj je še kar nekaj. Tudi danes, ko nam voda že pošteno teče v grlo, se zdi, da smo na politični ravni še vedno ujetniki tega istega nacionalnega interesa, ki je ključno prispeval k temu, da smo tik pred kolapsom. Pa četudi bi nam naj dogmatska prepričanja prinašala koristi in ljudem lajšala življenja, ne pa zgolj stroškov in koristi kvečjemu izbrani peščici posameznikov.

Po milijardah, ki jih potrebujejo domače banke, po vseh aferah, ki so bile povezane z državnimi podjetji in po novici, da mariborska NKBM prodaja Zavarovalnico Maribor, se postavlja vprašanje, a je še kdo med nami, ki verjame v koristi domačega lastništva bank? Morda bomo čez čas brali, da državni Mercator izgublja konkurenčnost na tujih tleh, medtem ko mu slovenski trg postaja premajhen. Pred leti so nas v znani pivovarski vojni z vseh koncev prepričevali, da je v nacionalnem znani pivovarski vojni z vseh koncev prepričevali, da je tudi industrija pijač v nacionalnem interesu. V nacionalnem interesu so bila gradbena podjetja in tako dalje.

Da se bomo iz očitno slabih praks kaj naučili, je za razvoj države in gospodarskega procesa toliko pomembneje, da si prizadevamo najti odgovore na ta vprašanja in pojasniti funkcije, ki bi jih naj »nacionalni interes« prinašal, kot ekonomisti pa ne smemo zanemariti vseh koristi in stroškov, ki jih ustaljene prakse prinašajo, kot tudi koristi in stroške raznih alternativ. Učiti se na podlagi preteklih razočaranj bi naj bila vrlina ljudi. Torej, ne izhajajmo iz apriornih stališč, da nacionalni interes preprosto potrebujemo, v kolikor ne bomo našli kakšnih utemeljenih razlogov zanj, kaj šele ekonomskih. Takšna praksa nas namreč ni spravila daleč; le bližje prepadu!

Skratka, a obstajajo vsaj trije argumenti, ki govorijo v prid državnemu lastništvu v NLB in NKBM?