Manj vonja po zelencih v Afriki

Ali so ameriškim zelencem v Afriki resnično šteti dnevi, po tem ko se zdi, da bo v vse več tamkajšnjih držav trgovina z dolarji poslej kaznivo dejanje, kot poroča Wall Street Journal? Tokrat v ospredje stopajo Angola, Mozambik, Gana in Zambija.

Z naslednjim letom bodo morala naftna podjetja in podjetja, ki se ukvarjajo s črpanjem plina, svoje davčne obveznosti poravnavati v kwanzi, lokalni valuti Angole, in nič več v dolarjih, kot je to bila dosedanja praksa.

Korak dlje so šli v Mozambiku, kjer od podjetij zahtevajo, da bodo polovico svojih izvoznih prihodkov zamenjali v lokalni meticais, o podobnem ukrepu, ki bi povečal uporabnost lokalnega cedija, kot še pravi avtor članka, pa razmišljajo tudi v Gani.

Po tem ko je zambijska centralna banka prepovedala transakcije v dolarjih, vas lahko doleti celih 10 let zapora, v kolikor boste v Zambiji bodisi navajali cene v dolarjih, ali dolarje sprejemali ali jih zahtevali. Afrika se spreminja, bi rekli eni.

Pri vseh štirih akcijah je težko reči, da so ukrepi mišljeni z nameni pospeševanja trgovine, saj je dolar to funkcijo gotovo opravljal kar dobro. Pri spodbujanju lokalnih valut se bo težko tudi sklicevati na večjo konvertibilnost v zunanji trgovini, še posebej med posameznimi afriškimi državami, kajti dolar, kredibilna valuta po celotni Afriki in tudi vsem svetu, je tudi to funkcijo opravljal odlično.

Uporaba kredibilne valute se izkaže kot edina alternativa predvsem v poslovanju med nestabilnimi državami. Še več, v nestabilnih okoljih poteka tudi notranja trgovina v tuji valuti. Dolgo časa po tem, ko smo že imeli tolar, so trgovci tudi pri nas cene dražjih izdelkov še vedno navajali v nemških markah. Še februarja leta 1998 je Renault ponovno uvedel prakso, kjer bile cene avtomobilov navedene v nemških markah, plačilo pa izvedeno v tolarjih. V primerjavi z nemško marko je tolar konstantno izgubljal 3 odstotke na leto. Ne spreglejmo, leta 1997 je bila inflacija 9,1 odstotna, leta 1998 7,9 odstotna. Še istega leta je Zakon o varstvu potrošnikov predpisal navajanje cen v tolarjih.

Denar je zaupanje! Vloga denarja v družbi se kaže preko njegovih sposobnosti, da lajša menjavo med ljudmi; da spodbuja trgovino. Bistvo denarja je lažja trgovina, ne težja. Drugače denar ni potreben! Kot zagotavljajo v vseh omenjenih državah, si z ukrepi prizadevajo okrepiti domača gospodarstva in v države privabiti več investicij, kar pa se zdi ravno kot nasprotni ukrep. V času, ko mnoga tuja podjetja že povprašujejo po lokalnih valutah, se obenem pritožujejo, da bodo stroški njihovega poslovanja poskočili. V afriškem turizmu obstaja strah, da jim bodo ukrepi odnesli kakšnega gosta.

Vprašanje je tudi, kakšna naj bo monetarna politika v primeru, ko je celotna trgovina tako monotona, odvisna od pretežno enega partnerja, ali, kot v afriškem primeru, vezana na eno valuto: dolar. Ne pozabimo, afriška trgovina je pretežno sestavljena iz borznega blaga, ki se trguje v dolarjih! Zanimivo, Kajmanski otoki, katerih trgovina skoraj v celoti poteka v ameriških dolarjih, sicer imajo svojo valuto – Kajmanski dolar. A ta je že od 1. aprila 1974 vezan na ameriški dolar v razmerju 1:1.2.

Kaj pa učinki za domačo politiko? Na kratek rok se vsekakor zdijo privlačni in pozitivni. Za vsako oblast pomeni tiskanje denarja vir zastonj zaslužka in sredstvo za pokrivanje proračunskih primanjkljajev. Lahkotnost tiskanja denarja daje oblastnikom navidezno moč, ki jo ponuja nikoli usahnjen vir izdajanja denarja. A to je dvorezen meč! Vodenje denarne politike je kot igra z ognjem – lahko se opečemo in se ujamemo v spiralo inflacije. Morda to še toliko bolj velja za nestabilne in nerazvite države. Ko tuji trgi takšni državi obrnejo hrbet, potem sledita le še kriza in pomanjkanje.

Praksa nestabilne in inflacijske Jugoslavije in drugih nestabilnih držav je pokazala, da takšni ukrepi vzpodbudijo razvoj črnega trga in podzemlja. V mnogih primerih je oboje še kako povezano s politiki! Vprašanje je torej, kaj od finančne modrosti premorejo afriški politiki in kot kakšne jih bodo ocenjevali tuje finančne inštitucije in korporacije.

Omenjene afriške države so bogate z naravnimi bogastvi: nafta, plin, diamanti. Predvsem na račun naravnih bogastev so v zadnjih letih njihove številke precej poskočile. Angola dosega 6000 dolarjev na prebivalca, v Zambiji le 1600 dolarjev, Gani 2600. Visoke cene nafte so državam pomagale, da so proračunske primanjkljaje, ki je leta 2009 znašal 8.6% BDP, preobrnile v proračunske presežke, v Angoli 7.5% BDP v letu 2011. Razlogov za navdušenje, torej, še ni. V vseh je vonj po smodniku še dokaj svež. Pa tudi sicer se lahko napeto stanje iz kakšne od sosednjih držav kaj hitro razširi tudi drugod. Še posebej za Angolo in Mozambik je značilna izjemna korupcija, kot izhaja iz ocen Transparency International.

Vsekakor bo vonj po zelencu še dolgo časa mnogo privlačnejši od tistega, ki bo prihajal iz domače hiše. Tudi slovenski tolarji niso bili niti približno tako zaželeni kot nemške marke. Prihodnost ukrepov pa bo odvisna od tega, kakšno politiko državne valute bodo v posameznih državah vodili.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Svet and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s