Mladoekonomisti s keynezianskimi predlogi

Po new-dealovskem klicu Jožeta P. Damijana se je s podobnim predlogom, sicer z malce skepse, oglasil še eden iz mlade garde, Igor Masten. V obeh komentarjih preseneča lahkotnost opletanja z močjo državne akcije, pri čemer sta oba, kot je to značilno za keynesiance, povsem tiho glede plačila takšne akcije. Kritičen komentar na Damijanove predloge je podal Matej v kolumni z naslovom Predlogi Jožeta Damijana.

Tudi sam sem prepričan, da takšno poigravanje z matematičnimi spremenljivkami Y=C+I+G slabega stanja ne more spraviti na bolje. V bistvu se zdi vse preveč enostavno, da bi delovalo. In to je slovenska praksa že večkrat pokazala. (Opomba: Y – BDP; C – potrošnja ljudi; I – investicije podjetij in ljudi; G – potrošnja države)

Na vprašanje, zakaj si prizadeva za nižje trošenje države in manjši državni dolg, je direktor gradbenega giganta Caterpillar, Doug Oberhelman, za Bloomberg dejal, da jih državni dolg že potiska nazaj, kajti rast dolga in slabi obeti glede prihodnjih bonitetnih ocen ZDA in, posledično, obrestnih mer utegnejo »ljudi preplašiti do smrti« in znižati njihovo voljnost do trošenja.

Narobe je misliti, da državne obveznice, sinonim za trošenje države, predstavlja neto bogastvo, kot je v zelo odmevnem članku pojasnjeval Robert Barro in to je tisto, o čemer je govoril Oberhelman. Navidezno bogastvo, ki se ustvarja v času trošenja in zadolževanja, v trenutku izgine kot milni mehurček, ko je treba odplačati prve obroke. Grška, španska, irska, italijanska in tudi slovenska zgodba o ekstremno visokih cenah za zadolževanje bi naj bile poučne.

Pa vendar, če se tak newdealovski predlog nekako še zdi izvedljiv v kakšni od velikih in zaprtih držav, seveda za visoko ceno in visokim negativnim donosom, pa ne vem, na kakšen način bi se ga sploh lotili v tako majhni in odprti državi, kot je Slovenija. Delež zunanje trgovine Slovenije v BDP znaša ogromnih 120%.

Zelo preprosto je reči, »če ljudje in podjetja ne trošijo, bo pa država«. Ampak vprašanje, ki se postavi, je, komu dati in koliko? A bodo ljudje kopali luknje, kot so si to predstavljali v komunistični Kitajski? Kopanje lukenj Kitajske ni spravilo na zemljevid bogatih; ob vsem svojem potencialu je Kitajska za to morala uvesti elemente tržnega gospodarstva. Ali bo država kupovala Gorenjeve pralne stroje in jih potem delila ljudem (po možnosti pa kar odvažala na smetišče)? Ocenjuje se, da Gorenje v vsega dveh do treh tednih pokrije celotne potrebe slovenskega trga. Bomo mogoče kupovali Gorenjeve pralne stroje še za bogate Nemce, Avstrijce, Švicarje? S takšno akcijo bi država prav gotovo tudi spremenila nakupne navade ljudi, ki bi v nekem času od države že kar zahtevali, da jih oskrbuje z belo tehniko. Bomo gradili ceste in zgradbe, ki jih sicer ne potrebujemo? Četudi se mnogi strinjajo, da je država plačala ogromno ceno, pa po 14ih letih neprekinjenega spodbujanja gradbenega sektorja danes ni kaj dosti ostalo od njih. Tisto, kar pa je ostalo, pa bi vsi raje videli, da ne bi: ogromni dolgovi, ki jih bodo banke primorane odpisati, v zameno pa iskati denar davkoplačevalcev. Spodbujanje gradbenega sektorja tudi ni kaj dosti izpolnilo niti povsem kratkoročnega cilja večje zaposlenosti, saj je bil velik del večjega obsega poslov realiziran preko uvoza gradbenih delavcev. A bomo podpirali fotovoltaično energijo in v prepričanju, kako okoljevarstveni smo, financirali kitajske proizvajalce?

Vidimo torej, da povečano trošenje države ni kaj prida uspešno niti na tisti strani bilance, ki se zdi kot njen glavni adut. A pomembno vprašanje sledi: kaj pa finančni del tega eksperimenta? Od kod denar? Kakšen bo vpliv na boniteto države in obrestne mere? Si lahko privoščimo megalomansko trošenje za nesmiselne projekte in si denar izposojamo po 5-7 odstotni obrestni meri? Oziroma, ko se poraja vprašanje, ali si denar sploh še lahko izposodimo.

Tukaj si Masten prizadeva rešitev najti v zniževanju socialnih transferjev. A tukaj se je Masten ujel v past. Zdi se logično, državno trošenje brez dodatnih učinkov na dodatno trošenje ni mogoče brez znižanja transferjev. V kolikor verjamemo tezi keynesianskih multiplikatorjev, morebiti že. Zelo preprosto je reči, bomo pa vzeli ljudem. Kaj pa jim bomo vzeli? Pokojnine? A se zavedamo, kakšne so povprečne pokojnine? Te nikakor niso na ravni grških. Februarja 2012 je povprečna starostna pokojnina znašala 619,45 evra, kar je 62,37 odstotka povprečne plače, povprečna pokojnina pa 568,87 evra, ali 57,26% odstotka povprečne plače. Ampak, pokojnine, ki jih po krivici štejemo med transferje, so ekonomska kategorija, za katero so ljudje skozi čas njihovega dela plačevali. Ob tako negativnem donosu, kot ga že danes prejemajo upokojenci, dodatno zniževanje pokojnin pomeni dodatno ropanje že obubožanih in onemoglih ljudi. To je isto, kot bi ljudem vzeli del njihovih prihrankov, ki jih imajo na banki. Če so ljudje pritisnjeni ob steno, še ne pomeni, da se jih lahko ropa.

Pa četudi bi se šli tega eksperimenta, znova sledi vprašanje, kaj od tega, kar so trošili ljudje, bo trošila država? A verjamemo, da država troši bolj smotrno, ko pa ravno nesmotrno trošenje države predstavlja glavnino državnega dolga! Multiplikatorji levo in desno, državno trošenje ne more adekvatno nadomestiti zasebnega, še posebej ne v skorumpirani Sloveniji. Zanimivo, problem vračila nesmotrno potrošenega denarja se je zavedal že oče državnih planov, John Maynard Keynes, ki pa je vse skupaj pospremil z besedami, da smo na dolgi rok itak vsi mrtvi!

Keynesianski eksperiment se ulovi v prepričanju, da je država vreča brez dna in da so državni »multiplikatorji« višji od zasebnih. Kolikokrat smo to slišali in kolikokrat se je takšno prepričanje pokazalo kot zmotno. A v času dolžniških kriz in vseh domačih aferah, povezanih z državnim denarjem, potrebujemo še kak dodatni argument, da ugotovimo, da temu ni tako? Ali smo tako naivni, da si bomo verjeli, da bo tokrat pa resnično vse drugače?

Vprašanje spodbujanja gospodarstva se, kot že ime sugerira, nahaja na strani proizvodnih dejavnikov. To preprosto pomeni, da se je treba pogovarjati, kako ustvarjati in kako si iskati trge v tujini!

Kje tukaj iskati državo? Več kot ugodnega administrativnega okolja od nje praktično ni mogoče zahtevati. Gospodarstvo je delo podjetij. Subvencije in podobni všečni ukrepi sicer prinašajo posameznikom lepe rente, a dolgoročnih učinkov ne prinašajo. Ponovno pa trči ob vprašanje ekonomske učinkovitosti trošenja in »no free lunch« koncepta. Kar se potroši, je treba plačati, in to z obrestmi. Skratka, gospodarski proces je delo podjetnikov, direktorjev, menedžmenta in vseh drugih zaposlenih. Najmanj, kaj pa lahko zahtevamo od države, je, da se umakne od izpolnjevanja njenih potratnih projektov, ki razen slabših bonitet in višjih obresti ne prinašajo koristi, kot je to, med drugimi, storil direktor Caterpillarja. Skratka, pozabite na new deal, v kolikor slabega položaja ne želite še poslabšati! Za dobro ljudi. Na tej točki se zdijo ukrepi Janševe vlade kot pravilni ukrepi. A rezultati ne pridejo takoj!

Druga točka, ki jo mora država čim prej rešiti, so banke. Poleg urejenega gospodarskega okolja so banke tista dodatna nevidna kategorija, brez katerih si ni mogoče zamisliti uspešnih podjetij. Kako sanirati banke, sem pisal v prejšnjem komentarju z naslovom Prodaja bank je edina realna opcija.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.

3 Responses to Mladoekonomisti s keynezianskimi predlogi

  1. Matej Steinbacher pravi:

    Dejansko že preprosta enačba izračuna ekonomske vrednosti projekta sugerira, da se vendarle ne gre kar tako poigravati z zneski. Poglejmo, EVA=(r-WACC)×I, pri tem je r donos na investicijo, WACC strošek financiranja investicije in I vrednost investicije. Recimo, da bi bila država sposobna pridobiti potrebno količino denarja (to je ob trenutnem stanju na finančnih trgih zelo omejujoča predpostavka), tukaj še zmeraj ostane strošek, po katerem bi se država mogla zadolžiti (WACC), in donos tako investiranih sredstev. WACC je strogo pozitiven (~7%), sedaj pa vprašanje: obstajajo državni (risk-adjusted) projekti, ki bi upravičili strošek? Dajmo pogledat z druge strani: kaj smo pridobili za dodatno zadolžitev za ~8 milijard v zadnjih treh letih? Zgleda, da bolj ‘pufe’ kot kajkoli rugega. In tukaj leži ‘haklc’, ki nas je tudi pahnil tja, kjer smo.

    Obsežen keynesianizem z lastno monetarno politiko je praviloma nesmiseln, obsežen keynesianizem brez lastne valute je praviloma nesmiseln, še večkrat pa tudi nemogoč.

  2. imasten pravi:

    Matjaž, mislim, da se ti je poanta mojega članka nekoliko zmuznila.
    Igor

    • Igor, ne bi rekel. Skozi ves čas članka sicer gradiš na dobrih argumentih proti “keynesianski” politiki, a predzadnji odstavek poruši to piramido, z vrhom “sam sicer dvomim, ampak bolje kot nič”. Zato sem napisal, da s skepso.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s