Prodaja bank je edina realna opcija

Koncem junija je Egon Zakrajšek, ekonomist iz FEDa, za časnik Dnevnik predlagal štiristopenjsko sanacijo slovenskega bančnega sistema, kjer bi banke najprej očistili slabih naložb, v drugi stopnji bi iz slabih naložb skušali iztržiti čim višjo ceno (ali čim nižjo izgubo), nato bi očiščene banke prodali, na koncu pa poiskali odgovorne za nastalo situacijo.

Seveda obstaja tudi možnost, da se iz kupnine, ki bi jo prejeli od prodaje očiščenih bank, poplačajo slabe terjatve, tako da te ne bi bremenile proračuna, oziroma, da bi bil pritisk na proračun čim nižji. Treba si je naliti čistega vina – večina slabih terjatev bo odpisanih! Na drugi strani se prodaja očiščene banke vsekakor zdi boljša rešitev od prodaje celotne zmešnjave, prvenstveno zaradi tega, ker resni kupci preprosto želijo vedeti, kaj kupujejo. Na tak način si povečamo nabor potencialnih kupcev, kar je pomembno tako za samo ceno, kot tudi za reference kupca. Bolje je torej prodati zdravi del bank ločeno od slabih terjatev, od teh pa poskušati iztržiti čim več.

Tak scenarij postaja še toliko bolj edina realna opcija v luči proračunskega primanjkljaja in slovenskih težav na svetovnem posojilnem trgu. Govori se o 2,8 milijardah potrebnega denarja, omenja se celo številka 5 milijard, medtem ko se zdi, da je interes po slovenskih obveznicah pičel in cena visoka. Proračunskemu financiranju »nacionalnega interesa« so štete ure. Končno, bi lahko rekli!

V kolikor bi se pri financiranju bank ponovil scenarij, ki ga je uvedel AUKN, ko so bila slovenska podjetja prisiljena v dokapitalizacijo bank, se moramo zavedati kreditnih tveganj, v katera se posamezna podjetja spuščajo. A si lahko v stanju tolikšne nefunkcionalnosti privoščimo še propad elektroindustrije in drugih državnih velikanov oziroma njihovo proračunsko financiranje?

Na drugi strani, če potrebnih milijard v bančni sektor ne bo, potem bodo banke itak primorane v krčenje svojih portfeljev, kar že počno, in znižanje tržnih vrednosti. Po podatkih Banke Slovenije državne banke izgubljajo tržne deleže, medtem ko velika podjetja znižujejo povpraševanje po posojilih pri domačih bankah. Če se bosta trenda nadaljevala, potem bodo nekoč vodilne in edine banke v državi v sklepni fazi postale zgolj še minorni igralci na slovenskem bančnem prostoru. Tržni delež NLB je koncem leta 2011 znašal le še 26,6%. Z ekonomskega gledišča bi to bila zelo negospodarna poteza, saj bi izgubili priložnost, da bi od naših bank in vloženih milijard dobili vsaj kakšno vrednost.

Ob tem ne spreglejmo niti večmilijardnega depozita države v slovenskih bankah, s katerim država, ki se že sama nahaja v pomanjkanju denarja, zagotavlja njihovo likvidnost. Prodaja bank, ki državi prinaša zgolj stroške, pri tem pa ne servira državljanov in podjetij pri njihovih poslovnih aktivnostih, je nujna! V bistvu kakšne druge rešitve sploh ni. Kar je še toliko bolj ironično, ob izbruhu finančne krize so banke v večinski tuji lasti pričele hitreje spreminjati strukturo kreditiranja gospodarskih sektorjev kot banke v večinski domači lasti, kot še pišejo v Poročilu o finančni stabilnosti Banke Slovenije. Servis tujih bank je do ljudi boljši od servisa domačih bank.

Prodaja bank bi bistveno izboljšala položaj slovenskih bank, ki so tako rekoč strogo lokalne banke, podvržene izključno delovanju v slovenskem gospodarskem prostoru. Na nek način nastopajo kot podružnice kakšne nerazvite tuje banke.

Poglejmo recimo NKBM, ki je z 9,8% tržnim deležem in poslovalnicami v 52 slovenskih krajih naša druga največja banka. Banka, katere operacije so strogo omejene na mariborsko in primorsko okolje, vsekakor ni nepomembna, ampak postaviti jo kot strateško pomembno banko, pa je sila pretirano. Na lokalno naravo slovenskih bank nakazuje tudi podatek, da bančna aktiva v Sloveniji dosega »le« 138% BDP, medtem ko je ob koncu leta 2010 povprečje za EU-27 znašalo 349%; v Nemčiji 332%, Franciji 405%, Švici 548%.

Govoriti o kakšnem pomenu naših bank torej ne gre. Kaj pomeni biti pomembna banka, nakazujeta švicarski UBS in Credit Suisse, katerih aktiva znaša 4,3-kratnik švicarskega letnega BDPja. Pa vendar v njunem lastništvu švicarske države NI. Celo več, obe banki imata povsem razdrobljeni lastniški strukturi. To, da sta banki pomembni in lahko z lahkoto »zrušita« državo, torej ne pomeni, da mora biti država njuna lastnica!

Ob takšni lokalni naravnanosti slovenskih bank se tudi ne gre čuditi, da so vse po vrsti dokaj nekonkurenčne in na domačem igrišču izgubljajo v primerjavi s tujo konkurenco. Lokalne banke, ki delujejo na majhnem trgu, so praviloma nekonkurenčne, saj je spekter njihovega poslovanja zelo omejen. Obenem je njihov portfelj naložb lokalno povsem homogeniziran in v popolnosti ranljiv na lokalne specifike. In to je kriza lepo pokazala.

V teh časih pomembno je tudi dejstvo, da bi prodaja državnih bank kakšni tuji banki v veliki meri ločila njihovo delovanje od strukturnega položaja slovenske države, tudi od slovenskega političnega vrha in podtalnega dogajanja. Pomembne strukturne reforme so pred nami. V času, ko negotovost na trgih dosega izjemno ceno, to ni nepomembno.

Če je kdo še dvomil o tem, da brez bank in finančnih inštitucij pač ne more biti uspešnega gospodarskega procesa, potem je kriza, katere delna posledica je bil tudi posojilni krč, v veliki meri pokazala na njegovo zmoto. Če citiram Mertona Millerja, Nobelovega nagrajenca za ekonomijo, je »vloga finančnega sektorja pri zagotavljanju gospodarske rasti preveč očitna, da bi terjala kakšno resnejšo razpravo.«

Resnih argumentov za prodajo bank je ogromno, nasprotnih pa ne ravno veliko, če je sploh kakšen. Državno lastništvo bank ni privedlo do internacionalizacije bančnega poslovanja niti do širjenja globine finančnih proizvodov niti do kakovostnega servisa prebivalstvu in podjetjem. Še huje, ob nenehnih dokapitalizacijah je bančni sektor privedlo na rob prepada. V kolikor bo kriza privedla do izboljšanja slovenskega bančnega in gospodarskega prostora, potem bomo čez nekaj let, ko se bodo strasti umirile, srečni, da se je zgodila. Podjetja brez dobrih bank je kot avtomobil brez goriva. Skrajni čas je, da se država znebi svojih bank – za dobro državljanov.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Prodaja bank je edina realna opcija

  1. Pingback: Mladoekonomisti s keynezianskimi predlogi | Steinbacher media

  2. Pingback: Reševanje bank kot investicija, ne kot darilo! | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s