Predlogi Jožeta P. Damijana

Jože Damijan zna »udariti« s predlogi. Na primer, ideja o privatizacijski formuli »25xy«, ki je sicer zrasla v (njegovem) Odboru za reforme, je predvidevala državno lastništvo v posameznih podjetjih v višini 25%+1 delnice, kar bi naj pomenilo premik k bolj učinkovitemu korporativnemu upravljanju, državi pa še zmeraj omogočalo učinkovito izvajanje nadzorne funkcije v teh podjetjih. Njegov najnovejši predlog sliši na ime »Slovenski New Deal« in postavlja državo na čelo tistih, ki bi lahko ponovno utirili šepajoče slovensko gospodarstvo.

Če se najprej ustavim pri privatizacijski formuli. Znižanje lastniškega deleža države v podjetjih do vsega 25%+1 bi državni birokraciji gotovo omejilo vplivanje na poslovne odločitve, a vendar me sam predlog ne prepriča, da je to največ, kar je dosegljivo. Prej nasprotno, zdi se, da predlog povzroča oportunitetne stroške. Če navedem le tri argumente, ki privatizacijsko formulo »25xy« oddaljujejo od ekonomske logike.

Prvič, argument o, domnevam, da pozitivnem, vplivu, ohranitve delnega državnega lastništva v podjetjih, se tako zdi šibek in tudi deluje precej v nasprotju s samim motivom za privatizacijo. Državni umik iz podjetij se ravno predlaga kot odgovor na neučinkovito izvajanje upravljavske oziroma nadzorne funkcije s strani države. Sicer pomeni znižanje državnega lastništva na 25 odstotkov ob prisotnosti večinskega zasebnega lastnika prepustitev odločitvene funkcije, pa vendar so za sprejetje strateških odločitev v podjetjih praviloma potrebna precej več kot 50 odstotna soglasja. Ohranjanje 25%+1 deleža tako povzroča (i) nepopolno monetizacijo lastništva, ker se prodaja manjši kolač, (ii) verjetno nižjo ceno na enoto, ker t.i. zlata delnica novemu lastniku onemogoča popolno upravljanje z lastnino (pri tem ne gre izločiti niti vloge delavskih predstavnikov v upravljavskih strukturah podjetja), (iii) še zmeraj omogoča uporabo podjetij kot sredstev političnega procesa. Nujno znižanje stroškov in racionalizacija poslovanja, kar sta ena izmed pomembnejših vzrokov neučinkovitosti, se tako zdita manj dosegljiva.

Drugič, precej šibko v prid ohranitve državnega kontrolnega deleža deluje tudi argument o domnevni zlorabi monopolne moči oziroma trženju monopolne rente, kar se večkrat izpostavlja kot razlog za lastniško prisotnost države, predvsem v telekomunikacijskih in energetskih podjetjih. Praviloma so to tako imenovana strateška podjetja. Mimo lastniške prisotnosti lahko država regulira monopole z drugimi sredstvi. In dejansko tudi jih. Poglejmo samo APEK v primeru telekomunikacij, ki ima celo zakonsko pristojnost aktivnega poseganja na trg.

Tretjič, zasledovanje politike »25xy« bi v precej pomembnem deležu določilo strukturo portfelja paradržavnih skladov. Domnevam namreč, da bi država upravljala s temi deleži preko KADa, SODa ali v okviru njima podobnemu skladu. In ponovno bi prišli do precej ironične situacije: po eni strani bi se želeli približati večji učinkovitosti poslovanja, po drugi strani pa bi tem skladom odvzeli svobodo pri oblikovanju portfeljske politike in jih namesto tega silili k držanju apriornih pozicij, brez vsakršne ekonomske logike.

Ideja o slovenskem »new dealu« gradi na treh podmenah: (i) sanaciji bank, (ii) spodbujanju podjetij in (iii) zagonu velikih investicijskih projektov. Prvo vprašanje, kje dobiti denar za vse to? Španija in Italija ohranjata svojo likvidnost prvenstveno kot posledica nakupov njihovih vrednostnih papirjev s strani ECB. Če bi bila ECB pripravljena kupovati slovenski dolg, bi zahtevana donosnost lahko znašala tudi 5 odstotkov. Ampak takšna poteza bi že pomenila zadnji signal pred nezmožnostjo Slovenije zagotoviti si potrebna finančna sredstva. Tako se poigravanje s številkami v primeru sanacije bank zdi kar preveč lahkotno. Med vsemi navedenimi scenariji se le tisti s stroškom za proračun v vrednosti 0 evrov zdi izvedljiv. To pomeni, da se sanacija sama prepusti lastnikom, kjer je pa to država, pa se banko preprosto proda. Kupnine zanje verjetno ne bi bile ravno visoke, saj bi njihovo vrednost bolj kot ne pogoltnili potrebni dokapitalizacijski zneski.

Mikroekonomsko spodbujanje podjetij je zmeraj zaželeno, a vendar nisem prepričan, če bi tak ukrep lahko odigral ključno vlogo na trenutno krizo. Iluzorno bi bilo za pričakovati, da bi podjetja, ki so v preteklosti »zaspala«, s kakšnim birokratskim manevrom čez noč izboljšala svojo konkurenčno pozicijo. To je dolgoročnejši proces.

Kot zadnje se v predlogu omenja državno spodbujanje velikih investicijskih projektov. To je »new deal« v svojem pravem pomenu. Znižanje izdatkov za znanost in izobraževanje nima tolikšnega vpliva, kot ga prikazuje avtor. Po nekaterih ocenah državni izdatki za raziskovalne namene bolj koristijo raziskovalcem samim, z zanemarljivim vplivom na rast. Zaradi učinka izrinjanja je učinek znižanja teh izdatkov lahko celo koristen za gospodarstvo. Tako da v predlogu bolj kot ne ostajajo veliki infrastrukturni projekti.

Praksa izgradnje avtocestnega križa, kot primer takšnih investicij, kaže, da se izvajanje »new deala« ni ravno obneslo, še posebej ne kot vzvod za povečanje konkurenčnosti teh podjetij. Zagon velikih projektov sicer omogoča zaposlitev za kratek rok, a praksa kaže, da se s končanjem financiranja končajo tudi zaposlitve. Slovenska zgodba potrjuje, da je tukaj treba računati še na prisotnost korupcije, finančne potrate in še česa. Navzlic temu, ponovno vprašanje, od kod denar? Siljenje zasebnih podjetij v financiranje ekonomsko nesmotrnih projektov prinaša le slabo. To bi nas naj naučila zgodba NLB-ja. Za financiranje ekonomsko smotrnih projektov ne vidim potrebe po državnem planu. Evropski denar zahteva lastno participacijo, projekt TEŠ6 kaže, da niti v energetiki ne gre brez državnih poroštev (in afer).

Strinjam se, da slika ni lepa, a se je tudi ne da kar na hitro polepšati z malce radirke in svinčnikom. Če je privatizacijska formula »25xy« bila vsaj izvedljiva, čeprav po mojem mnenju ekonomsko manj učinkovita, pa se zdi, da je zadnji predlog o slovenskem »new-dealu« tako ekonomsko nesmiseln, kot tudi neizvedljiv. Tako da gre bolj kot ne za brco v temo, kar bo pa pokazal šele čas. Če bo predlog sploh dobil priložnost.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Slovenija and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Predlogi Jožeta P. Damijana

  1. Pingback: Mladoekonomisti s keynezianskimi predlogi | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s