Državno spodbujanje gospodarske rasti

Pred dnevi je Tim Geithner, sekretar za finance v administraciji ameriškega predsednika Baracka Obame, v intervjuju za Bloomberg evropske vlade in ameriške zakonodajalce pozval, da se v času, ko se ukvarjajo z zmanjševanjem svojih proračunskih primanjkljajev, podvizajo pri spodbujanju gospodarske rasti, in nadaljeval, da ima »Kongres na voljo mnogo stvari, tudi kratkoročnih, ne samo dolgoročnih, s katerimi lahko gospodarsko rast okrepi.« Pa jih resnično tudi ima?

Odgovor je pritrdilen. Ampak ne na način, kot ga je predlagal Geithner. Z dodatnim trošenjem in povečevanjem primanjkljaja nikakor ne.

Da bi videli, da državno trošenje pogosto ne prispeva k preboju podjetij, nam ni treba iti do svežih propadlih poskusov Pahorjeve vlade, da nam ne bo kdo očital, da smo bodisi politično pristranski in predvsem, da smo zajeli čas krize. Četudi ob potrošenih 8 mrd evrov v treh letih Pahorjeve vlade pri samo dveh milijonih prebivalcev ne smemo biti ravnodušni! Torej, lotimo se gradbincev in gradnje avtocestnega križa.

Obstoj samostojne Slovenije je na nek način zaznamovan z gradnjo avtocest. Od leta 1994 do konca leta 2010 bi naj bilo v gradnjo avtocest, hitrih cest in drugih cest iz nacionalnega avtocestnega programa investiranih približno 5,589 milijard evrov. Še več, vse pogosteje se govori o zelo dragi gradnji. Pa vendar so praktično vsa domača gradbena podjetja, ki so sodelovala v projektu avtocest, finančno propadla še preden se je gradnja avtocestnega križa pravzaprav sploh zaključila! 16 let spodbujanja gradbeništva panoge enostavno ni uspelo narediti konkurenčne. Kako neodgovorno ob vsem tem je, da se še danes oglašajo nekateri gradbinci, ki bi želeli novih državnih investicij!

Če pogledamo širše, med vsemi slovenskimi statističnimi regijami Pomurje že desetletja najbolj zaostaja v razvoju, saj BDP na prebivalca dosega le dobri dve tretjini slovenskega povprečja. In od leta 2000, ko je regija dosegala 72,7 odstotka slovenskega povprečja, do leta 2009 in 65,7 odstotka se je razkorak iz leta v leto samo še poviševal. Pa vendar ne spreglejmo, da je ravno pomurska regija tista, ki že leta in leta pobere ogromno državnega »razvojnega« denarja. 1. januarja 2010 je v veljavo stopil celo Zakon o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010-2015! Ob vsem se zdi, da so edini benefaktorji vseh teh pomoči razni svetovalci in posamezniki, ki sodelujejo pri sestavljanju prijavnih vlog, medtem ko regija v primerjavi s preostalo Slovenijo iz leta v leto postopoma nazaduje.

Ker se nahajamo v času olimpijskih iger, se spomnimo iger v Atenah leta 2004. Državo z nekaj več kot 11 milijona prebivalcev so te stale kar 15 mrd dolarjev, kar bi po mnenju zagovornikov državnega trošenja moral biti zadosten znesek za grški preboj. Pa vendar je že dokaj kmalu postalo očitno, da potrošene milijarde niso prispevale k napredku.

Naslednji primer so subvencije fotovoltaičnim modulom, ki so ga intenzivno izvajali v Evropi, v želji, da bi prav proizvodnja modulov postala tehnološki sektor, ki bi zaposloval brezposelne množice. Kakšen je bil izplen? Mnogi Evropejci, ki so si od »monetizacije« svojih streh obetali lep in netvegani zaslužek, so si module seveda množično montirali. V času vse te ihte pa se je proizvodnja modulov vse bolj krepila na Kitajskem, tudi na Japonskem in v Tajvanu! V letu 2010 je Kitajska proizvedla približno polovico vseh solarnih celic in modulov na svetu, medtem ko je bila velika večina njih montirana v Španiji, Nemčiji in drugod po Evropi. Subvencije so »delovale«, vse dokler se ni pokazalo, da je največji benefaktor »razvojnega« denarja evropskih davkoplačevalcev Kitajska in da evropske milijarde namesto evropskih dejansko »zaposlujejo« kitajske delavce.

Četudi je težko zanikati, da ukrepi do neke mere niso bili mišljeni v dobro ljudi, pa lahko idejo državnega »spodbujanja« ponazorimo kar z besedami nekdanjega finančnega ministra, Franca Križaniča, da ukrepi še ne prijemajo. In to ne prijemajo ne v Sloveniji, niti v Grčiji ali v Evropski uniji.

Ukrepi v bistvu nikoli prav niso prijeli, v primeru gradnje avtocest niti 16 let neprekinjenega subvencioniranja ni bilo dovolj, ampak so stanje zgolj prestavili na čas, ko so se iztekli. Nikakor pa niso bili zastonj in dolgovi so tisti, ki ostanejo, četudi samih akterjev, kot je to v primeru slovenskih gradbincev, sploh ni več med živimi! Ukrepi ne prijemajo, in to predvsem zato, ker podjetja (ali regije) že v osnovi niso mednarodno niti lokalno konkurenčna. Razlogi za njihovo neuspešnost se tako nahajajo na strani proizvodnje, pri tem pa je skromno povpraševanje zgolj posledica tega.

Največ, kar lahko država naredi, je, da sprosti ovire na poti gospodarskega delovanja, kjer pa sama nastopa kot lastnica pa, da se vede skladno s tržnimi pravili, ki jih narekujeta ponudba in povpraševanje. Državni dolg ni nekaj, kar bi lahko akumulirali do onemoglosti, tudi državni dolg je treba odplačati. Zatorej je treba biti sila skrben pri tem, za kaj se zadolžujemo, kot tudi, kakšne so zaveze prejemnika državnega denarja. Državna potrošnja za neproduktivne izdatke je tista, ki pušča zgolj dolgove, to pa vpliva na to, kakšni bodo jutrišnji davki, kot je že leta 1974 pojasnjeval ameriški ekonomist Robert Barro.

Če razmišljate, ali se naj država loti gradnje kakšnih novih velikih projektov, ki jih sicer ne potrebuje, se najprej vprašajte, ali bi vi bili to pripravljeni plačati. Če je odgovor negativen, potem ste si odgovorili, da tudi države pri takšnem projektu ne podpirate.