Šport je biznis

Citius, altius, fortius (hitreje, višje, močneje), kot duh olimpizma, je ponovno med nami. S tem pa tudi prizadevanja udeležencev po premikanju meja mogočega v nove višave. Ta težnja po doseganju superiornosti, kar izhaja iz samega slogana, je že davno presegla področje športa in pridobila svojo splošno uporabnost. Na primer, hitreje, višje, močneje kot sinonim za napredek – oseben, tehnološki, kak tretji.

Podobno kot slogan, je tudi šport že davno presegel svojo izvirno namembnost in se razvil vzdolž dodatne dimenzije, ki sliši na ime denar. Ja, šport je že lep čas posel, zneski, ki lahko v posameznih primerih presegajo tudi 100 milijonske vrednosti, pa tudi niso več nobena redkost. Pogodba Magica Johnsona z Los Angeles Lakersi iz leta 1984 velja za eno prvih, ki je igralcu navrgla milijon dolarjev na leto. Lahko bi sicer razpravljali, ali te vsote denarja, ki se vrtijo okrog športa, razjedajo izvirne vrline olimpizma, a vendar si je treba priznati: šport je posel in prav je tako. Kot na vsakem drugem področju se mi zdi prav, da posameznik, v tem primeru športnik, ki je sposoben monetizirati svoj potencial, tudi žanje rento tega svojega »dara«.

Namen komentarja je na šport pogledati z vidika poslovne dejavnosti, s tem pa tudi ocenjevati posamezne odločitve športnih klubov, kot osnovnih gradnikov te poslovne dejavnosti, z vidika poslovnih odločitev. Gledanje na šport v luči posla je smiselno, saj lahko pri njem z lahkoto identificiramo elemente, ki športa samega v ničemer bistvenem ne razlikujejo od delovanja ostalih poslovnih dejavnosti. Na primer, jasno definirano področje dela z določenim namenom in cilji; set potrebnih investicij, ki bi naj privedle do zastavljenih ciljev; in poslovni model, vključno s finančnim načrtom, za potrebe financiranja zastavljenih operacij, marketinškim in prodajnim načrtom. Seveda bi lahko brez težav nadaljeval z bolj natančnim seciranjem celotnega poslovno-odločitvenega procesa. Morda še največ njihove »neposlovnosti« leži v naravi njihove organiziranosti, to je društva, ki pa lahko na drugi strani pomeni tudi za zdaj še neizrabljeno priložnost, uvrstitev na borzo namreč pomeni dodatna finančna sredstva.

Če se strinjamo, da je šport biznis, potem je smiselno na posamezne odločitve gledati kot na poslovne odločitve. Te pa so že v osnovi multidimenzionalne narave: smisel posamezne odločitve presega njo samo, ampak je dobro nanjo gledati v luči njenega potencialnega učinka v okviru delovanja celotne družbe. Recimo odločitev Florentina Pereza, da v Real Madrid pripelje Cristiana Ronalda. Sam transfer igralca iz Manchester Uniteda v Real je bil leta 2009 vreden 80 milijonov funtov oziroma 94 milijonov evrov, poleg tega Cristiano sam na leto prejme 12 milijonov evrov. Precej visoki zneski za posameznega igralca. Torej, kje iskati vrednost?

Nadaljnja prodaja igralca. Logika je podobna trgovanju z vrednostnimi papirji: v kolikor je prodajna cena višja od nakupne, imetnik papirja realizira kapitalski donos. Torej neke vrste »call opcija«. Glede na vrednost se zdi Ronaldov primer podoben trgovanju na »peaku«, kjer je težje najti kandidata, ki bo tak papir pripravljen kupiti po še višji ceni. Pa vendar edinstvenost Ronalda te opcije ne vrednoti ravno po nični vrednosti.

Potem je tukaj sposobnost kluba, da monetizira (finančno unovči) igranje Ronalda za klub, kar je seveda odvisno od poslovnega modela kluba oziroma odločitve, kje iskati prihodkovne nosilce. Tržni potencial kluba je v veliki meri pogojen z njegovo prepoznavnostjo in priljubljenostjo, kar je v določeni meri odvisno od igranja takšnega super zvezdnika, kova Ronaldo. Iz letnega poročila izhaja, da sta krepitev blagovne znamke, ki je po nekaterih ocenah ovrednotena na milijardo dolarjev, in komercializacija njihovih igralcev temelja prihodnje rasti prihodkov. V tem kontekstu se zdi, da nakup Ronalda služi svojemu cilju.

V letu 2011 je klub s 480 milijoni evrov realiziral največ prihodkov med vsemi nogometnimi klubi, kljub rezultatskemu manjku. Tržno zanimiv igralec, ki je zraven tega ključen še v igralnem smislu, služi dvojnemu namenu. Prihodki od prodaje vstopnic in ostalega v okviru stadiona, prodaja dresov in drugih klubskih emblemov, sponzorska sredstva, prihodki iz TV pravic in oglaševanja, se ponujajo kar sami.

Seveda so pa tukaj tudi tveganja, ponovno vsakdanja v poslovnem svetu. Recimo, negotovost v smislu realizacije pričakovanega rezultata v primeru investicije in pa v primeru Ronalda potencialna prevelika navezava posameznih prihodkovnih nosilcev na en nosilec – nanj. Prodaja dresov in zanimanje javnosti bi že lahko bila takšna. Za znižanje poslovnega tveganja je tako priporočljivo, da delež prihodkov na posamezen vir ne bi presegal 10 odstotkov vseh prihodkov.

Dobičkonosnost kluba kaže, da klub kljub na videz »nerazumnim« potezam, ne le uspeva poravnavati tekoče obveznosti, ampak ustvarja višek nad temi izdatki. Torej ima dobiček. Če se nakup Cristiana Ronalda postavi za sestavni element tega poslovnega modela, potem bi lahko potezo Pereza ocenil kot skladno s politiko kluba, pričakovano in uspešno.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Razno, Šport and tagged , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s