Črni oblaki nad slovenskimi (državnimi) bankami

Četrtek, 26. julij, je bil za slovenske banke slab dan. Medtem ko je bonitetna hiša Moody’s znižala ocene treh slovenskih državnih bank, NLBja iz Ba2 na B2, NKBMa iz Ba2 na B3 in Abanke Vipa iz Ba3 na Caa1, za nameček pa vsem dodala še negativne napovedi, je v javnost najprej prišla novica o skoraj 40 milijonski polletni izgubi NKBM, nato pa je Reuters objavil članek o političnih pritiskih na delovanje uprav naše največje banke.

Draško Veselinovič je za Reuters pojasnjeval, kako so ga »nekateri v medijih najprej močno kritizirali in nato še isti dan pritisnili na kolege v upravi, naj odobrijo posojilo določenemu podjetju« ter dodal, da je moral oditi, »ker se [ni] strinjal z nekaterimi norimi idejami politikov, ki bi že prej, preden so se dejansko pokazale, pomenile težave.« Kot je še pojasnil, so bili za njegov odstop ključni prav politični pritiski. O političnih pritiskih v banki je govoril tudi Igor Masten, med julijem 2009 in januarjem 2012 član nadzornega sveta banke. »Ministri so pisali upravi (NLBja) in zahtevali, naj ta upošteva tudi posledice za slovensko živilsko industrijo in gospodarstvo kot celoto« in dodal, da »so bili politični pritiski ob prodaji Mercatorja povsem odkriti.« Pritiski države, kot največjega lastnika NLBja, naj banka ne proda delnic Mercatorja, naj bi bili tudi v ozadju odstopa Boža Jašoviča z mesta predsednika uprave banke, ki tako od decembra 2011 do imenovanja novega predsednika uprave zgolj vodi posle.

Da so posamezniki vršili pritisk na člane uprave naše največje banke, me sploh ne preseneča. Celo nasprotno. Zelo naivno bi bilo pričakovati, da predsednik uprave banke ali njen nadzornik ne bi bila deležna nikakršnih pritiskov, ali da tik pred razpravi o kakšni »pomembni« temi ne bi prejela telefonskega klica.

Glede na celoten medijski pomp, ki so ga vršili novinarji, politiki, gospodarstveniki pa vse do navadnih ljudi na ulici, iz katerega so prodajo Mercatorja mnogi poistovetili kar s propadom slovenskega kmetijstva, je jasno, da so se mnogi, upravičeno ali ne, preprosto zbali za svojo prihodnost. Mnogi so bili v javnosti prikazani kot potencialne žrtve in so se prodaji uprli, medtem ko pa so drugi – promotorji negativne kampanje – na hrbtih ljudi preprosto ščitili svoj ekonomski interes.

Pa vendar, edino, kar šteje, so odločitve tistih, ki imajo pristojnost odločati in odgovornost odločiti, ne interesi in pričakovanja drugih. Ljudje so egoistični in si pač prizadevajo uresničevati svoje egoistične interese, kakršnikoli ti že so. V tem ni nič novega, niti ni v tem nič kaj tako posebej spornega. Slab izgovor, torej!

Nakazuje pa ta zgodba motivacijo posameznikov za državno lastništvo podjetij, ki daje vodilni struji možnost kadrovanja ubogljivega kadra, ki bo sprejemal odločitve v dobro posameznih političnih struj, ne pa nujno podjetij samih. In to je tisti vir škode, ki jo povzroča državno lastništvo, v povezavi s prepletenostjo med gospodarstvom in politiko, o kateri je govoril Masten. Kot sem zapisal v knjigi Združba interesov, »ustroj takšne lobistične družbe pogosto ustvarja sistem moralnega hazarda v ekipi, kjer posamezniki, ki delujejo na različnih ravneh, drug drugega varujejo in preprečujejo, da bi prišlo do kaznovanja vpletenih. Še posebej pomembno pri tem je sodelovanje sodnikov in tožilcev kot tistih, od katerih je odvisno, ali bo sploh prišlo do izvršitve sankcije ali ne. Za vse vpletene je učinkovit sistem varovanja, ki ga zagotavlja pravosodni sistem, še posebej potreben takrat, ko sta lobiranje in iskanje rent povezana s koruptivnimi dejanji.«

Lahko bi rekli tudi, da je to v veliki meri tipična zgodba nacionalnega interesa, kjer se slovenski lastniki najprej nahajajo v funkciji branikov slovenske identitete, ki jim je v bitki s tujci treba nuditi vso (finančno) pomoč, vse dokler taisti posamezniki kar naenkrat ne postanejo nasprotniki nacionalnega interesa in, seveda, družbe. Celotna zgodba se je že zdavnaj razvila v dvodejanko, kjer so finančne posledice pač na mizi. In treba jih bo poravnati! Govori se, da je v treh slovenskih državnih bankah za približno 6 mrd evrov slabih terjatev, od katerih jih večina ne bo odplačana. Od kod denar? A smo še vedno za državno lastništvo bank in drugih podjetij?

Iz korektnosti je treba poudariti, da vseh slabih kreditov bank seveda ni mogoče pripisati korupciji in političnim igricam. Na krilih visokih stopenj gospodarske rasti so se mnogi posamezniki in podjetja pri svojih predvidevanjih enostavno ušteli, bančniki pa v želji po zaslužku tudi niso kaj prida razmišljali o zavarovanju svojih terjatev. Ne smemo pozabiti, da je bančni sektor povsod po svetu utrpel hude posledice, četudi je težko reči, da so, v tem pogledu konzervativne slovenske banke, v enaki meri utrpele zaradi izvedenih finančnih instrumentov, ki so bili glavni vir bančnih izgub.

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Slovenija and tagged , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s