Zlato fiskalno pravilo – drugič

Matjaž je s svojim zadnjim komentarjem o »zlatem fiskalnem pravilu: ZFP« ugriznil v zanimivo temo. Ustavna določba o bolj kot ne brez primanjkljajskem financiranju državne potrošnje se na prvi pogled zdi všečen manever, ki je v svoji biti podoben, sicer implicitnemu dogovoru slovenske oblasti iz devetdesetih let o vsega enoodstotnem dopustnem primanjkljaju. V tem oziru ni ideja nobena novost. Kar je pri tem novega, je stroga zakonska zaveza, ki nakazuje, da je pot do takšnega scenarija v okviru spontanega delovanja precej trnova, alternativa pa posledično sila težko dosegljiva.

V splošnem pomeni že misel o tako restriktivnem ukrepu resno pripravljenost po odmiku od trenutne in pretekle prakse (morda celo še zadnji poskus obupanega, brez realnih posledic). Sicer ne vidim potrebe po njem. Resnici na ljubo, že sam pogled na trend naraščanja zadolženosti politikov ne dela za verodostojne partnerje, kar le veča potrebo po takšnem pravilu. Zapis ZFP v ustavo in ne v obliki zakonske, kaj šele implicitne, določbe bi tako naj pomenil trdno zavezo po odmiku od utečene prakse, z zelo nizko možnostjo njene kasnejše razveljavitve oziroma spremembe, kar je plus točka za kredibilnost. Ustavni posegi namreč zahtevajo dvotretjinsko soglasje.

A bi tak ukrep, takšna apriorna zaveza prihodnjim financerjem, lahko pomagal izboljšati kredibilnost glede namer o znižanju primanjkljaja, kar je pomembno v odnosu do finančnih trgov? Vsaj v osnovi ja, čeprav bi lahko v času, ko se v isti sapi povprašuje po milijardah svežega denarja, tudi takšna namera izpadla dokaj neresno. Pa dobro. ZFP bi naj tako finančnim trgom vnaprej signaliziral, da se bo oblast ogibala ukrepov, ki bi lahko ogrožali finančno pozicijo države, in s tem posledično njihovo finančno pozicijo. Zaradi nižjih »stroškov« asimetrije informacij, bi naj tak ukrep tudi bistveno znižal zahtevano ceno zadolževanja. Danes pač nihče ne želi biti podoben Grčiji. Če pustimo Grčijo ob strani, ZFP bi naj hkrati pomenil, da se bo država zadolževala zgolj kratkoročno in v nizkih zneskih, izključno za potrebe uravnavanja tekoče likvidnosti. In spet ne morem mimo omenjene milijarde. Primanjkljaji so pa tudi že dolgo sistemske in ne idiosinkratične narave.

Pa vendar, kar bi lahko na eni strani pripeljalo do povečanja gotovosti, bi lahko na drugi pomenilo povečanje negotovosti. Ker je velik del proračunskih izdatkov namenjen socialnim programom, bi bila ena izmed logičnih posledic veljavnosti ZFP vezava obsega socialnih programov na zbrane proračunske prihodke. Ker bi izdatki za te programe lahko v praksi zelo nihali, bi veljavnost ZFP dejansko lahko povzročala negotovost med uporabniki teh storitev glede njihovega obsega v prihodnje. Koliko bi sicer to spremenilo dosedanjo prakso, ni gotovo, saj si tudi danes, brez veljavnega ZFP, niti slučajno ne znam predstavljati višine pokojnine čez, recimo, deset let. V vsakem primeru pa bi določbe ZFP lahko pomenile močno orožje oblasti v odnosu do antagonistov sprejema socialnih reform, saj bi, recimo, odlaganje sprejema pokojninske reforme lahko avtomatično pomenilo neustavno stanje. Časi, ko se je dalo (prekomerne) izdatke proračuna pokrivati z lastnimi emisijami denarja, so pač mimo. No, morda se pa najde dodaten prostor za kakšno kreativno računovodstvo – tudi to pač ni nepopisan list v naši zgodovini.

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Finance, Slovenija. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s