Uvedba zlatega fiskalnega pravila

Kot je po sestanku z vodji parlamentarnih strank napovedal premier Janez Janša, bo Državni zbor predvidoma sredi septembra razpravljal o vpisu t. i. zlatega fiskalnega pravila v Ustavo.

Fiskalna stabilnost, eni jo pojmujejo tudi kot fiskalna disciplina, se zdi, da postaja ena osrednjih prioritet politikov evro-območja, Pakt o stabilnosti pa kot osrednji instrument za dosego tega cilja. Bil je že skrajni čas, da se omeji vlogo države v družbi! Kot zagovornik individualne iniciative pred kolektivno akcijo, vsakršne ukrepe, ki si prizadevajo moč države postaviti v okvire majhne in učinkovite države, toplo pozdravljam.

Katere so bistvene točke Pakta?

Najpomembnejša točka Pakta je prav gotovo ta, da določa zlato pravilo kot strukturni primanjkljaj, ki ne sme biti višji od 0,5 odstotka bruto domačega proizvoda, velja pa za vse države, katerih javni dolg se ne nahaja bistveno pod 60 odstotki BDP. Za nas je pomembno, da velja tudi za Slovenijo! Treba je še poudariti, da je začasno lahko primanjkljaj tudi višji od 0,5 odstotka, in to predvsem zaradi gospodarske krize, ki bi presegla običajno nihanje gospodarske aktivnosti, ali drugih večjih nepredvidenih dogodkov.

V fiskalno urejeni državi, kot je to Švica, vpis takšnega pravila v ustavo pomeni bolj formalizacijo nečesa, kar že obstaja. V Švici takšna ustavna norma že velja. Pri nas bi bilo nekaj podobnega mogoče storiti v 1990ih letih, ko je slovenska politika imela nek implicitni dogovor o odstotnem primanjkljaju. Z vidika uravnoteženih javnih financ je zasledovanje skupnega cilja takrat imelo pozitivne učinke. Vpis takšnega pravila tudi ni tolikšna težava v novonastali državi, ko se stvari še urejajo. Tam se skladno s pogodbo o delovanju države naredi tudi finančni načrt. Nikakor pa to ni preprosto dejanje v fiskalno neurejeni državi, v kateri je življenje ljudi in delovanje gospodarstva zelo trdno zgrajeno na državni akciji in zadolževanju.

Na kakšen način, torej, priti od zapisanega pravila do njegove uveljavitve v praksi? Iz prve je nabor možnih ukrepov za dosego cilja jasen. Treba je delati bodisi na spodbujanju gospodarske rasti, preko katere se poveča znesek pobranih davkov, ali na višjih davčnih stopnjah, ki sicer utegnejo imeti nasprotne učinke od želenih na gospodarsko aktivnost, ali prodati državno premoženje, ali rezati na proračunskih izdatkih, s čimer se zmanjša potreba po davkih, ali izvajati vsega po malem.

Kar se tiče pospeševanja gospodarske aktivnosti, se zdi, da ne politiki niti gospodarstveniki ne vedo najbolj, kako do tega priti, kot je to prikladno v takšnih trenutkih, pa s prstom kažejo drug na drugega. Četudi je trenutna vlada sprejela posamezne ukrepe, s katerimi bi naj bilo poslovanje podjetij lažje, pa se je treba zavedati, da pospešena gospodarska aktivnost ni nekaj, kar bi lahko dosegli v trenutku. Glede na to, da delež davkov v BDP pri nas že presega 45 odstotkov, je razmišljanje o njihovem nadaljnjem povišanju kot strel v lastno koleno. Prodaja državnega premoženja, kolikor ga sploh še je in kakšna je njegova vrednost, lahko služi zgolj kot enkraten ukrep za znižanje trenutnega problema. Kvečjemu lahko služi tudi kot izkaz namena, da se bo vloga države v družbi zmanjšala. Vsekakor pa ne zagotavlja dolgoročne rešitve, v kolikor takšni prodaji ne sledi reformulacija vloge države v družbi v smeri njenega zmanjšanja. O vlogi države v družbi sem pisal v knjigi Združba interesov.

V vsakem primeru glavnina ukrepov odpade na proračunske izdatke oz. na vlogo države v družbi. To pa je za trenutno generacijo, katere življenje je v precejšnji meri odvisno od državnega proračuna, sila pomembno vprašanje. Obračanje številk se zdi sila preprosta zadeva, vse dokler se ne zavemo, da se zadaj nahajajo ljudje. Mnogi proračunski porabniki, predvsem upokojenci, ki so to postali izključno zaradi sistema t. i. »socialne varnosti«, kar je sila cinično poimenovanje, glede na skrajno negativno donosnost vplačanih prispevkov, so že danes zelo revni in vsakršno zniževanje njihovih prejemkov bi jih pahnilo v še večjo revščino. Četudi so ves čas vplačevali v pokojninsko blagajno!

Skratka, a veste, kaj po tem, ko pes ujame avtobus?

Advertisements
This entry was posted in Davki, Ekonomija, Slovenija and tagged , , , . Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s