Vrnitev Grčije k drahmi

Praktično ne mine dan, ko se v medijih Grčije in drugih problematičnih držav PIGS (pigs v prevodu pomeni svinje, zajema pa Portugalsko, Irsko, vse pogosteje tudi Italijo, Grčijo in Španijo) ne bi omenjalo predvsem v povezavi s stabilnostjo evropske skupne valute. Za nas morda še toliko zaskrbljujoče je opažanje, da se v zadnjem času na listo PIGS držav vse glasneje uvršča tudi Slovenijo. Pa vendar v komentarju ne bom govoril o Sloveniji, četudi bi lahko »grška praksa«, kakršnakoli že bo, veljala tudi za koga izmed ostalih.

V petek, 20. julija, je iz Evropske centralne banke prišlo sporočilo, da banka v prihodnje kot zavarovanje za posodo denarja ne bo več sprejemala grških državnih obveznic. V prvi vrsti utegne to imeti resne posledice na poslovanje grških bank in delovanje njihovega bančnega sistema, saj so takšna zavarovanja pomembna pri zagotavljanju likvidnosti bančnega sistema. V grškem primeru še toliko bolj, glede na to, da so jim tuje zasebne banke že zdavnaj odrekle zaupanje. Tako ne čudi, da so grške banke ECB in grško centralno banko samo v juniju zaprosile za 136 mrd evrov posojil. Za državo s približno 11 mio prebivalcev to znaša kar dve tretjini njihovega bruto domačega proizvoda. V drugi vrsti pa gre tudi za delovanje gospodarstva, ki je še kako odvisno od zdravja finančnega sistema.

Zatorej se lahko vprašamo, ali je petkova izjava zgolj manever, s katerim želijo evropski bančniki disciplinirati grške politike pri izvajanju gospodarskih in ekonomskih reform, še posebej v luči 3,1 mrd evrov grških obveznic, ki zapadejo konec avgusta, ali pa bo v kratkem sledil postopek za izključitev Grčije iz evro-območja?

Morebitna izključitev Grčije iz evro-območja seveda ne bi bila brezplačna, tako kot tudi ni niti njena prisotnost v evro-območju. Četudi se v javnosti pojavljajo posamezne številke, je ceno izstopa praktično nemogoče določiti.

Če pogledamo iz trgovinskega vidika, lahko ugotovimo, da Grčija praktično sploh ni kaj prida integrirana v trgovinske tokove evro-območja. Od ocenjenih 215 mrd evrov bruto domačega proizvoda v letu 2011, je grški izvoz v države Evropske unije znašal vsega 11,4 mrd evrov, uvoz pa prav tako skromnih 22,7 mrd evrov. Tudi v letu 2008, ko se je grško gospodarstvo nahajalo na točki preloma, so bile številke zelo podobne. Izjave, da grško gospodarstvo ni prisotno na tleh EU zaradi krize, torej ne morejo biti utemeljene.

Odprtost predvsem evropskih bank do grškega dolga seveda ni majhna. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave bi se naj 31. decembra 2011 gibala nekje pod 100 mrd evrov. Seveda je k temu treba dodati še dolg do posameznih držav. A dejstvo je, da odpisu grških dolgov v nobenem primeru ne uidemo. Vprašanje je le, koliko! Zaupanja poslovnih bank do Grčije praktično več ni, saj bi vsakršno nadaljnje posojanje pomenilo gotovo izgubo večine denarja. V luči pričakovanega odpisa grških dolgov se nadaljnje financiranje Grčije, ki se izvaja preko posameznih držav in Evropske centralne banke, zdi še toliko bolj neodgovorno in utegne resno ogroziti proračune obubožanih držav, ki se zaradi gospodarske krize že tako ali tako srečujejo z ogromnimi primanjkljaji. Reči torej, da bi izključitev Grčije evropske banke pahnila v resne težave, se sicer utegnejo zdeti zelo na mestu, a v luči vseh alternativ, ki so na voljo, sila pretirane.

Ker je bilo že veliko povedanega o (ne)delovanju grškega ekonomskega, socialnega in političnega sistema, ta del izpuščam. A dejstvo je, da se ljudje srečujejo z visoko ceno, ki so jim jo z lagodnim življenjem »na puf« naložili njihovi predniki.

V članku o optimalnem denarnem območju iz leta 1961, na katerem je zgrajen evro, se je Robert Mundell vsekakor zavedal posameznih pasti, ki jih denarno območje prinaša. Vprašanje je, koliko so idejni očetje evra imeli pred očmi vse te raznolikosti in koliko so, morebiti tudi naivno, pričakovali, da bodo štiri svobode v času te razlike postopno odpravile. Eno je očitno: niso jih! In to ne samo v Grčiji. Dejstvo je, da so tvorci evro-območja z njim oblikovali združbo nezdružljivih držav, ki so v vseh teh letih zelo načelno in vztrajno branile svoje »specifične« ekonomsko-socialne politike. (Vprašanje seveda je, v kolikšni meri je tako zavožen sistem sploh mogoče utiriti v urejen sistem nemškega tipa?) Tako imamo v evru na eni strani Nemce, ki so že pregovorno zelo skrbni s svojim denarjem in pojma inflacija praktično ne poznajo. Na drugi strani pa Grke, Italijane, Špance in še koga, ki so svoje življenje v vseh teh letih postopoma zelo trdno usidrali v inflaciji.

Enotna in stroga pravila za tako različno druščino seveda ne morejo delovati. Zatorej se ne gre čuditi, da mnogi Mediteranci sploh ne razumejo, v čem je problem, niti se ne gre čuditi, da za nastalo situacijo krivijo evropske bankirje. A na povsem enak način tudi Nemci ne razumejo, kaj pomeni živeti z inflacijo. V tem navzkrižnem ognju zmagovalcev seveda ne more biti, saj prevlada nemškega koncepta stabilnih financ grobo posega v ustaljen način življenja mediteranskih narodov, medtem ko je slednji nezdružljiv s stabilnim denarjem.

Vrnitev k drahmi se zdi kot najboljša rešitev za vse. Prej, kot se bo to zgodilo, boljše bo vsem in, kar je najpomembneje, nižja bo cena!

Advertisements
This entry was posted in Ekonomija, Finance, Svet and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

One Response to Vrnitev Grčije k drahmi

  1. Pingback: Evroobveznice ali izstop Nemčije iz evra! | Steinbacher media

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s